"Če si želimo več dobrega, je treba nujno spregovoriti o onem drugem, slabem."

Avtor: Dragan Petrovec Založba: Založba Sanje Cena: 12,95 evra

Vsak dan lahko beremo, poslušamo in gledamo, kakšno nasilje se dogaja v oddaljenih tujih državah, in pri tem skoraj pozabimo, da se nasilje dogaja tudi povsem blizu nas ali nam ali pa ga celo sami povzročamo. Morda včasih celo nezavedno oziroma ga znamo upravičiti z besedami, kar pa ne zmanjša krivde nasilneža in bolečine žrtve.

Očitno in manj očitno nasilje je Dragan Petrovec, profesor kriminologije, pravnik in strokovnjak za izvrševanje kazni, razkril v knjigi Nasilje pod masko. Po njegovem mnenju lahko nasilje zmanjšamo z nadzorom tistih, ki imajo oblast nad drugimi, še posebej v zaprtih ustanovah, kot so bolnišnica, sirotišnica, vojska, zapori, razne skupnosti, internati …

Nasilje v zdravstveni stroki

Pomislimo lahko na povsem banalne položaje, kot je na primer obisk zdravnika. Prav tisti, ki nas zdravi, je bil morda žrtev nasilja ali je nasilje povzročal, morda celo oboje! Če je med študijem živel v Oražnovem domu, je moral prenašati ponižanja, mrzle prhe sredi noči, prisilno nalivanje z alkoholom in še marsikaj drugega. O tem so spregovorili pogumni študenti, ki pa jih stroka ni zaščitila, temveč se je raje obrnila stran in počakala, da se o tem neha govoriti. Dragan Petrovec ni pozabil nanje. V knjigi Nasilje pod masko se je že v prvem delu knjige lotil zdravniške stroke. Morda bo zapisano spodbudilo kakšnega pristojnega, da bo znova preveril, kaj se dogaja.

Ko se študenti prebijejo skozi zahteven študij z vsemi zapleti in dodatki, pridejo v službo, mi pa jim zaupamo svoje telo. Kdo ve, kakšne posledice jim lahko pusti nasilje, ki so mu bili izpostavljeni. Njihove napake pa lahko nekoga stanejo življenje. Bo kdo odgovarjal zanje?

Napake se dogajajo in so nenamerne, a vsi zdravniki niso dobronamerni. Petrovec je po takšne odšel v Španijo, Nemčijo in na Hrvaško. V knjigi spoznamo, kako so pomagali pri ugrabljanju dojenčkov, mučenju osumljencev in psihiatričnem zdravljenju popolnoma zdravih ljudi. Zgodbe so grozljive, posledice nepopravljive.

Avtor dodaja še farmacevtsko stroko, ki zlorablja za nekatere položaje običajna človekova občutja in jih predstavi tako, da bi se "bolnik" odločil za jemanje tablet. "Tabletka na dan odžene revščino stran," hudomušno pripomni Petrovec, ko opisuje zdravilo, ki naj bi pomagalo utrujenim, brezperspektivnim ljudem pod stresom, ki niso gospodarji svojega življenja.

Temačne zgodbe za slovenskimi običaji Če morda takšen "bolnik" ne jemlje tablet, pa se morda pridruži kakšni zabavi, morda kurentovanju, fantovščini ali pa vaški veselici. Slovenci smo ponosni na svoje običaje, zato je še težje sprejeti, da se za njimi skrivajo temačne zgodbe. Sicer so nekatere na srečo že stvar preteklosti, druge pa še kako krojijo sedanjost. Potegavščine na fantovščini so se za ženina že večkrat slabo končale, prav tako pa Petrovec med nasilje šteje tudi siljenje k pitju, kar je huje v vaških družbah, kjer si posameznik ne more privoščiti, da ga družba izloči.

Nasilje pod masko pravičništva Izločitev pa prav zagotovo doživi vsak, obtožen spolnega napada na mladoletno osebo, ne glede na to, ali je kriv ali ni. Družba odloča po svojih zakonih, tudi če dokazi govorijo drugače. Celo v zaporu so ti prestopniki izločeni, zaporniki pa si lastijo celo pravico, da z njimi obračunajo, čeprav, kot posebej poudari Petrovec, imajo tudi sami na vesti kriminalna dejanja, celo umore. A se jim stemni pred očmi, ko zagledajo pedofila. Seveda pravnik ne zagovarja nobenega zločina, temveč le opisuje, kako si dovolijo soditi drugega, medtem ko sami niso nič boljši. Vse to pod masko pravičništva.

Tekma le izgovor za nasilje Zagotovo se je že kdo vprašal, kako je mogoče, da se vsak derbi med nogometnima kluboma iz Ljubljane in Maribora konča in/ali začne z razbijanjem in kaznimi. Odgovor je jasen. Petrovec ga nakaže že s podnaslovom poglavja Šport, ko citira: "Tekma je še najbolj beden del dneva." Nekaterih navijačev nogomet celo ne zanima, imajo ga le za priročen izgovor, da se lahko znesejo nad stvarmi in ljudmi – navijači nasprotnega moštva. Celo igralci sami priznavajo, da bi verjetno zapadli v kriminal, če svoje negativne energije ne bi sprostili na igrišču. Zato so najboljši. Na srečo pa se ti incidenti v Sloveniji končajo večinoma le s polomljenimi stoli in kakšno buško, a jih ne smemo imeti za del športa.

Nasilje pod masko domoljubja Nasilje se dogaja prefinjeno celo pod masko domoljubja – v vojski, kjer se mu žrtve ne uprejo, saj se bojijo, da bodo označene za izdajalce. Tako kot so bili tisti, ki so pristali na Golem otoku, mučilnici, v kateri se je bolje godilo tistim, ki so ovajali sotrpine, s katerimi so se še pred kratkim skupaj bojevali z ramo ob rami v drugi svetovni vojni. Ali pa izbrisani, žrtve "administrativnega genocida".

Uživanje v nasilju nad drugim Najhujše, kar lahko človek naredi drugemu, se je zgodilo v devetdesetih letih v vojni na Balkanu. Italija je organizirala Safari Sarajevo. Ljudje so plačali, da so z varne razdalje ubijali ali gledali, kako drugi ubijajo nedolžne žrtve. Številnim je ta ali kakšna druga izkušnja iz balkanske vojne pustila hude travme. Zapadli so v depresijo in alkoholizem. Kakšen človek služi na račun tujih življenj? In kakšen človek bi plačal za to?

Zakaj so nekateri ljudje nasilni in celo uživajo v tem? Dragan Petrovec se ne pretvarja, da je za to kriva družba, niti ne priznava samo dedne zasnove, temveč ima človek, ki v sebi nosi nasilno usmerjenost, dražljaje iz okolja, ki to sprožijo. Sicer pa so to prav običajni ljudje, o katerih bi celo znali povedati veliko dobrega. "Mnogi ljudje niso 'banalni', niso 'ordinary people', so zločinci. Mnogi latentni, do prve priložnosti. Če je ni, se sproščajo v okviru mogočega. So psihopatski nadrejeni; komur koli – delavcem, delavkam, šolarjem, študentom, strankam, pacientom." Pa vendar je med nami peščica takšnih, ki niso nikoli nasilni. O vsem tem se je avtor prepričal z raznimi poskusi in ugotovil: "Če si želimo več dobrega, je treba nujno spregovoriti o onem drugem, slabem." Spregovorimo torej o nasilju in si ne zatiskajmo oči. Vsak pa naj začne pri sebi.