Ali umetniki izkoriščajo brezdomce?

V New Yorku je trenutno 64.060 brezdomcev, kar je največ po veliki gospodarski krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Na očitno veliko težavo tega mesta se odzivajo tudi umetniki, le da si ti za to izbirajo bolj in manj všečne pristope.

Andres Serrano, ki se ga umetniški svet spomni predvsem po tem, da je v urin potopil kipec Jezusa na križu, je od brezdomcev odkupoval znake, s katerimi prosijo na ulicah. Znake je odkupoval za okoli 20 ameriških dolarjev oziroma slabih 15 evrov, nato pa jih je spremenil v video, v katerem se ti vrstijo na črni podlagi skupaj s poskočno glasbo in glasom Martina Lutherja Kinga.

Čeprav je Serrano s projektom verjetno mislil le dobro, se ga je lotil na dvomljiv način, saj je brezdomcem vzel obraz in kontekst, v video pa vključil zgolj njihove znake. Delo so tako pri spletni strani Hyperallergic zreducirali na opis: "Andres Serrano, umetnik, je kupil te znake. Od koga? Ah, nekih brezdomcev. Ni pomembno, saj služi širšemu namenu."

Z znaki brezdomcev sta se ukvarjala tudi Kenji Nakayama in Christopher Hope, ki sta brezdomcem naslikala nove znake. Ti so imeli sicer iste besede kot prej, le da so bili vizualno precej bolj privlačni. Vsakega brezdomca sta fotografirala in z njim opravila intervju, vse skupaj pa objavila na spletni strani homelesssigns.tumblr.com. Svoje prispevke lahko pošiljajo tudi drugi. Njuno delo brezdomce naredi vidnejše, medtem ko jih Serrano zamenja s poskočno glasbo.

Verjetno noben od teh dveh projektov ne bo rešil problema brezdomstva, sta pa zato oba precej uporabni izhodišči za nadaljnje razmišljanja o odnosu družbe do najšibkejših.