634. Bo kdaj prišel dan

Bo kdaj prišel dan ko ga ne bo več iskala, videvala dvojnikov in se v obžalovanju smejala? Sklonila pogled je predse ponovno, rokave povlekla čez roke je bele, jih stisnjene v krču v žepe vtaknila, ker dotakniti ga niso se smele. »Zadrži zdaj roke, dekletce pri sebi, obrni se proč in zgini že stran, pozabi zdaj temo in sence hodnikov, pozabi, da vse je bilo le zaman.« Kmalu še noč bo svoj čar izgubila, v zavese strahovi se bodo poskrili, groza bo smuknila v njeno omaro, nanjo pa bodo vsi pozabili. Dekletce ne diha brez prsnega koša, luknja jo veže prav tja do kosti, pozabila je bitje dela srca, od niča v glavi se ji vrti. Pospravila svoje je želje v kovček, otožno je zrla v modre oči, nasmeh ji poklonil je mimogrede, ni vedela več, če se to ji le zdi. Sence regljale so svoje skrivnosti, mraz jo ugriznil je v rokav, z drevesa so padale kepice snežne in zadnjič je vrgla pogled v pozdrav. On ni opazil, da zdaj več ne gleda, v smer teh njegovih modrih oči, kot ni opazil, kar se le sluti, da se iz ust in ušes ji kadi. Zdaj bruha že ogenj in strele 'z oči, zdaj s kremplji raztrga, kar se ji zdi. Zdaj hladno renči in odganja ljudi, ki niso opazili tistih modrih oči, ni jih oplazil leden vegast poljub, njim zdaj – inferno – ni več pomoči.