626. Nagovor Mefistu

Vstajenje dneva, moj Mefisto, vstajenje dneva ti prinesem. Zarijem ga v črno drobovje ogrinjala, ki skriva pod seboj svetlobe se boječe jedro. Prekrokala sva dolgo noč in ti me zopet vabiš na gostije mrtvaških violin? O, ne, Mefisto! Nikdar me več ne zvabiš v svojo malho- vase vpijajoče, pogoltno žrelo brez povratka. Pol duše mi je spralo pijano vino tvojih črnih trt, te druge pol je dam metuljem, da nanjo sedejo. Ne zgrabim jih, kot bi me ti učil. Pustim, da poletijo proti robu odhajajočega obzorja. Od tam mi pošljejo utrinek mladostnih iger, odsev prasreče, ki tvojim peklenskim krokarjem razžre oči, zdrobi krvave kljune, jih pahne v svetlobo dneva. Še malo pa te stlačim v tvojo malho in jo za vedno vržem v kipečo reko pozabljenih spominov. Morda takrat prodaš mi svojo dušo in postanem tvoj... Mefisto.