Zgodovina tonika za možgane in živce

Za kokakolo se imamo zahvaliti Johnu Pembertonu, ki je leta 1886 naredil to sladko gazirano pijačo, katere recept še danes skrbno skrivajo. Skozi čas je dobila veliko posnemovalk, pri nas na primer Cockto.

Pemberton je v Atlanti, kjer je živel, trg najprej zalagal z izdelkom French Wine Coca: sirup, ki je vseboval okus kole in ekstrakt koke. Pravzaprav je šlo za francosko vino s koko, ki je želelo posnemati patentirano zdravilo vin mariani, ki si ga je izmislil Angelo Marijani s Korzike. To je vsebovalo francosko vino, v katerega so bili šest mesecev namočeni listi koke. Radi so ga pili tako v Evropi kot v ZDA.

Uspešnico je želel posnemati tudi Pemberton, a mu je končni načrt prekrižal zakon. V okrajih Atlanta in Fulton so namreč v tistem času glasovali za prepoved prodaje alkohola. Prohibicija, ki je za dalj časa celotne ZDA zajela v 20. letih prejšnjega stoletja, je tam veljala od 1. julija 1886 za poskusno dobo dveh let. Zahteve, ki so se širile tudi drugam, so Pembertona pripeljale do brezalkoholne uspešnice: svoji pijači je namreč odvzel alkohol in nastala je kokakola.

V lekarnah so se lahko srečevali brez očitkov Ob nastanku je gazirana brezalkoholna pijača s kofeinom veljala za zdravilo, tonik za možgane, telo in živce. Novi napitek naj bi lajšal glavobole in utrujenost. Sirup iz avtomatov so v lekarnah mešali s sodavico – gazirano vodo, ki je takrat zaradi mehurčkov veljala za zdravilno.

Obisk lekarne pa je bil konec 19. stoletja blagodejen ne le za telo, temveč tudi za duha, saj so te predstavljale tudi pomembno družbeno srečališče. V lekarno, kjer so jih pričakali gospodje v belih haljah in s črnimi metuljčki, je lahko odšla vsa družina. Tam so se lahko brez očitkov srečevali tako moški in ženske kot otroci, je takratno moralno resničnost v svoji knjigi Pop: Truth and Power at the Coca-Cola Company (Pop: Resnica in moč podjetja Coca-Cola) opisal Constant L. Hays.

Poživilo, ki ga pijejo tudi otroci Leta 1906 je bil v ZDA sprejet zakon o neoporečni hrani in zdravilih. V svoji knjigi Zgodovina v šestih kozarcih Tom Standage navaja, da je bil vodilni v boju proti uporabi šarlatanskih zdravil, ki škodljivo vplivajo predvsem na otroke, Washington Wiley. Vladni znanstvenik se je posvetil tudi vsebnosti kofeina v kokakoli, predvsem zato ker so jo v nasprotju s čajem in kavo pili tudi otroci.

Da je kokakola pravzaprav poživilo, ki ga pijejo najmlajši, je želel dokazati tudi na sodišču. Wiley je podjetje Coca-Cola tožil leta 1911. Razsodba je bila, da podjetje ni napačno oglaševalo svojega izdelka, so pa po sodbi v pijači za polovico zmanjšali vsebnost kofeina.

Pijača, ki nam je dala podobo Božička Po sodnem procesu je morala Coca-Cola obljubiti, da v njihovih oglasih ne bodo nastopali otroci, česar se je držala do leta 1986. Se je pa podjetje domislilo, kako kljub prepovedi neposredno nagovarjati najmlajše. Najbolj znan primer tega se je zgodil leta 1931.

Takrat je namreč nastala podoba, ki je aktualna še danes, in zaokrožila po svetu. Govorimo o plakatu, na katerem Božiček pije kokakolo. Prijaznega moža z brado v rdečih oblačilih z belo obrobo, ki ima rad otroke in jih obdaruje, je v marketinške namene narisal Haddon Sundblom.

Pijača ameriškega domoljubja in domotožja Svojo iznajdljivost v oglaševanju, ki je prepričljivo našla pot do najširšega kroga uživalcev napitka, pa tudi spretnost v poslovnih potezah, je Coca-Cola dokazala tudi pozneje.

Med drugo svetovno vojno je Robert Winship Woodruff, ki je bil na čelu podjetja med letoma 1923 in 1954, zagotovil, da bo vsak mož v ameriški vojaški uniformi, kjerkoli že bo, dobil steklenico kokakole za pet centov. Polnilnice kofeinskega gaziranega napitka so tako sledile vojaškim operacijam po svetu.

Že res, da je predsednik družbe zagovarjal stališče, da kokakola ameriškim vojakom na bojiščih predstavljala stik z domačim okoljem in jim tako s požirki lajša domotožje, a pri vsem skupaj je šlo za veliko več. S to potezo so si je Coca-Cola namreč zagotovila zveste kupce, ki so po tej pijači, namesto po pepsiju, ki je bil njen velik tekmec, segali tudi doma. Pepsi je bil od kokakole cenejši, zato je v Ameriki je veljal za pijačo revnih.

A razlog ni bil le to, temveč tudi da je med vojno v Ameriki obstajala racionalizacija določenih živil in surovin, med katerimi je bil tudi sladkor. Sestavina, ki je v kokakoli – če se spomnimo fotografij, ki z vrečkami belih kristalov ponazarjajo količino njene vsebnosti v različnih brezalkoholnih pijačah – ne manjka. Zaradi pomanjkanja sladkorja v tistem času je trpela tudi proizvodnja brezalkoholnih pijač. Posledično je sledila odločitev, da bo Coca-Cola delala za vojsko, zaradi česar niso imeli omejitev pri sladkorju, medtem ko jih je Pepsi imel.

Francoski komunisti so zvračali tovornjake s kokakolo Poslovna poteza, s katero je ob vojaških operacijah zaokrožila tudi kokakola, pa je dobila tudi družbene in politične konotacije. Kokakola je za nekatere postala simbol demokracije in svobode, predvsem pa je ta znak kapitalizma in potrošništva, pa tudi ameriškega imperializma.

V tem je med drugim tičal razlog, da kokakola dolgo časa ni bila prisotna v komunističnih državah, tam je bil uspešnejši Pepsi. Po drugi svetovni vojni so se kokakoli upirali tudi francoski, avstrijski in italijanski komunisti. V Franciji so celo zvračali tovornjake s kokakolo, saj naj bi ta uničila lokalni način življenja, povezan s pitjem vina in mineralne vode, vedo povedati poznavalci zgodovine tega napitka.

Obisk v ZDA nam je dal Cockto V Jugoslaviji smo kokakolo dobiliv drugi polovici 60. let, še pred tem je pri nas na prodajne police prišla Cockta. Leta 1952 je namreč takratni direktor Slovenija vina Ivan Deu s svojega obiska ZDA v kovčku prinesel stekleničko kokakole, svojim tehnikom v podjetju pa predlagal, naj za domači trg naredijo podobno pijačo.

Nixon je bil pepsijevec V 80. in 90. letih je kokakola uspešno prodirala na nove trge, govorimo namreč o podjetju, ki je prisotno v več kot 200 državah, kar je več, kot je članic Združenih narodov.

Kokakola je na Kitajsko kot edini predstavnik kapitalističnega sveta v ljudski republiki na primer vstopila leta 1978. Rusija, ki se je kokakoli izogibala vrsto let, ji je vrata odprla leta 1989. Takrat so namreč dokončno odstranili vse ovire za njeno prodajo.

Kot v svoji knjigi še piše Hays, je bila Rusija do takrat po zaslugi ameriškega predsednika Richarda Nixona Pepsijeva. Ta pijača je bila namreč visoko na njegovem prednostnem seznamu in tako so pepsi v Rusiji začeli prodajati že leta 1970. Ko si je Coca-Cola zagotovila mesto pokrovitelja moskovskih olimpijskih iger leta 1980, pa jim je načrte pokvaril ameriški predsednik Carter, ker je pozval k bojkotu iger zaradi ruske zasedbe Afganistana.

Coca-Cola na reviji Time Pijača, ki se je usidrala v številne hladilnike po vsem svetu, pa je tudi prvi komercialni izdelek, ki se je pojavil na naslovnici ameriškega tednika. Leta 1950 je namreč izšla revija Time, na njeni prvi strani pa je bila podoba planeta Zemlje, ki pije kokakolo. Ilustracijo Borisa Artzybasheffa, ki je nastala po tem, ko je Robert Woodruff zavrnil poziranje za naslovnico, saj je trdil, da je bolj kot predsednik podjetja pomembna znamka, je mogoče razumeti tudi kot komentar zaganjajoče se globalizacije.

Protest potrošnikov Izdelovalec sladke gazirane pijače, ki jo uživajo ljudje po skoraj vsem svetu, je leta 1985 naredil veliko napako, ko je spremenil izvorno formulo. Njeni uživalci so izražali nelagodje ob spremembah. Potrošniki so se oglasili in zahtevali nazaj stari in poznani okus te pijače. Dosegli so svoje, 78 dni po spremenjeni recepturi se je na prodajne police vrnila stara kokakola, takšna, kot jo poznamo še danes.*

*Besedilo je nastalo tudi na podlagi pogovora, sicer ne ob kozarcu kokakole, temveč ob čaju, z medijskim strokovnjakom in zgodovinarjem Markom Prpičem, ki je pred leti v ljubljanskem mestnem muzeju imel cikel predavanj z naslovom Zgodovina v kozarcu. V okviru tega je govoril tudi o kokakoli.