Ocvirki so dober posel, v Londonu jih kupujejo po 65 evrov za kilogram

Zdi se, da se je v sodobnem prehranjevanju moda zdrave hrane umaknila modi vsega, kar ima pridih tradicionalnega ali, če hočete, domačega. Tudi na jedilnike vrhunskih restavracij se vračajo jedi, ki naj bi jih pripravljale naše babice, pa naj gre za polento ali za mastne ocvirke.

Ta val je zajahal tudi podjetni Slavonec Tomislav Galović, po poročanju Večernjega lista eden prvih proizvajalcev hrvaške avtohtone hrane, ki svoje izdelke (uspešno) izvaža v Evropsko unijo. "Bil sem pripravljen, imel sem izdelek ter dokumentacijo in takoj, ko je Hrvaška vstopila v EU, sem krenil v napad," je za Večernji list povedal Galović, največji hrvaški proizvajalec avtohtonih suhomesnatih izdelkov.

Ocvirki kot prigrizek v britanskih pubih V prvih petih mesecih poslovanja je v London izvozil 700 kilogramov tradicionalnega slavonskega kulena in vso količino tudi prodal – po dobrih 80 evrov za kilogram. "Otočani cenijo kakovost, izvirnost in posebnost," je pojasnil svoj uspeh. Londončani kupujejo tudi ocvirke oziroma čvarke, kot jim pravijo na Hrvaškem. "Sam imam sicer raje tiste debele mastne ocvirke, britanski trg pa si želi stisnjene tanke in slane, kot nekakšen svinjski čips. Še posebej se zanje zanimajo v pubih, kjer jih želijo streči kot prigrizek ob pivu," je za omenjeni časopis še povedal Galeković, ki ocvirke v Londonu prodaja po okoli 65 evrov za kilogram.

Največ ocvirkov pri nas naredijo v Prekmurju Da ocvirki niso kar tako, ve povedati tudi znani prekmurski šunkar in podjetnik Janko Kodila. Čeprav je paradni konj njegovega podjetja zaščitena prekmurska šunka, je prvi pravi posel sklenil prav z ocvirki, s katerimi mu je uspelo prodreti na police Mercatorja. Kodila je največji slovenski proizvajalec ocvirkov, vanje letno pretopijo prek 500 ton slanine, jih pa – tako za primerjavo – prodajajo po "le" okoli 10 evrov za kilogram.

Morda tudi zato, ker slovenski ocvirki nimajo posebne zaščite oziroma niso zaščiteni kot avtohton izdelek. Slavonski čvarci pa so medtem zaščiteni kot avtohton slavonski proizvod z geografskim poreklom.

Če imate voljo oziroma vas zanima, kakšni so slavonski ocvirki, pa se jih lahko lotite tudi sami.

Potrebujete:

5 kilogramov slanine (za 1 kilogram ocvirkov) 1 deciliter vode pol decilitra mleka 1 rdečo čebulo

Slanino narežite na okoli 3-centimetrske kocke. Pazite, da bodo enake, sicer se ocvirki ne bodo enakomerno zapekli. Na ogenj postavite veliko posodo, vanjo dajte narezano slanino in malo vode. Potem se začne delo – slanino je treba neprestano in temeljito mešati. Ko se maščoba nekoliko zmehča, a je še vedno bele barve, dodajte mleko. Ogenj zmanjšajte in še naprej mešajte. Dodajte očiščeno glavico čebule, ki bo ocvirkom dala specifično aromo.

Ocvirki so nared, ko so rjave barve, maščoba, ki je iztekla iz njih, pa je bistra in svetla. Ocvirke odstranite iz posode, dajte v krpo oziroma gazo, stisnite in odcedite – bolj ko jih boste stisnili, tanjši in bolj hrustljavi bodo. Posolite jih šele tik pred serviranjem.