Nalezljiva ljubezen do zemlje: ko štiriletnika skrbi, ali je stroj za čebulo na suhem

Na roke populili "le" 20 ton korenja

"Prvo leto, ko nam še niso dostavili naročenega kombajna za obiranje korenja, je šla vsa proizvodnja v nič. Ostalo je samo to, kar smo populili na roke, torej le približno 20 ton, medtem ko bi strojno populili okrog 100 ton pridelka," je povedal gospodar kmetije Gregor Drinovec. Foto: Klemen Razinger

Paradni konj kmetije Drinovec je poleg krompirja tudi korenje. Letošnji pridelek korenja ocenjujejo na od 600 do 700 ton. Z njim so imeli prvi dve leti res smolo in so hoteli že kar prenehati sajenje, potem pa so odkrili pravo sorto – srednje pozno in zdaj prisegajo nanjo. Sejemo jo tudi kot zgodnjo sorto, saj se je izkazala za zelo dobro. Prodamo dovolj in smo s sodelovanjem z Lidlom res zadovoljni," je povedal gospodar Gregor Drinovec.

Imajo tudi 50 hektarjev krompirja, kar prinese približno dva tisoč ton pridelka. Imajo največ rumenih sort, ki se tudi največ prodajajo, za stalne stranke imajo tudi nekaj rdečih sort, ki so bolj primerne za ocvrti krompir in pečenje. Do zdaj so imeli vsako leto tudi slovenske sorte, vendar so jim lani zelo slabo obrodile, tako da so se letos odločili za sorte z evropske sortne liste. V trgovinah prodajajo večinoma samo rumeni krompir. "Seveda sadimo tudi belega. Nekateri ponj hodijo prav k nam domov. Drugi prisegajo samo na rumenega ali rdečega."

Vsako sorto najprej preizkusijo

Za dober pridelek je ključno, da je dovolj padavin in da izberejo dobre sorte. "Vsako leto na pol hektarja površine, kar je od pet do šest ton krompirja, preizkusimo kakšno novo sorto, da vidimo, kako se pridela, kako se peče, ali se razkuha, koliko časa se kuha, kakšnega okusa je. Najprej krompir približno tri tedne pustimo uskladiščenega, sicer se prehitro razkuha. Če smo zadovoljni, ga drugo leto posadimo," je pojasnil Gregor Drinovec in priznal, da je vsako leto vsaka sorta malce drugačna, kar ni odvisno samo od vremena.

Letos je veliko krompirja, saj je izredno "mokro" leto, kar je lahko tudi problem, sploh če je manj povpraševanja. "Zdaj je prodaja zaradi dopustov malce padla, kar je značilno za ta letni čas. Na začetku korone smo imeli 100-odstotno povečanje naročil, kar je trajalo samo 14 dni, potem se je pa ustavilo," je omenil Gregor Drinovec.

Od Lesc pa do Smlednika

Njihove površine se raztezajo od Lesc do Smlednika, kjer imajo 15 hektarjev krompirja in pet hektarjev čebule. "Ne gre drugače, kot da svoje površine razpršimo na tako velikem območju. V bližini doma je težko dobiti zemljo za najem ali nakup, zato moramo pogledati malo širše," je pojasnil Gregor Drinovec, ki je na kmetiji že od majhnega.

Včasih so imeli tudi živino, in ko še niso imeli toliko kmetijskih pridelkov, so si s kmetijo Štular delili pakirnico. Dokler so imeli poleg krav krompir samo za zraven – to je bilo na primer samo tisoč ton krompirja –, je še šlo. Sčasoma pa so tako povečali proizvodnjo, da so morali narediti svojo pakirnico. Ko je oče zbolel in šel na operacijo, je vse delo padlo na mamina ramena. Živinorejo so morali opustiti in se osredotočiti na poljedelstvo.

Zahtevno, a osrečujoče življenje na kmetiji

Gregor Drinovec je že kot otrok vedel, da bo ostal in delal na kmetiji. Oba z ženo Andrejo si želita, da bi tudi otroka nadaljevala domačo tradicijo, ki kar naravno prehaja na mlajši rod. Foto: Klemen Razinger

Ljubezni do dela na kmetiji se je "nalezel" tudi petletni sin Žan, ki ima tudi že izpopolnjeno zbirko mini kmetijske mehanizacije. "Žan že zdaj pravi, da bo kmet, čeprav mu tega ne vsiljujemo. Že lani je bil nekega deževnega večera, ko se je odpravljal spat, zelo zaskrbljen, ali smo res stroj za čebulo spravili pod streho. Pia je stara osem let in tudi rada sodeluje pri različnih delih," je povedala Andreja, ki je na kmetijo prišla "brez predznanja" in se morala kmečkega življenja privaditi, a je šlo brez težav. Priznava pa, da je življenje z zemljo zahtevno.

"Gregor res uživa pri delu na zemlji, kar je tudi prav. Tudi meni je všeč. Lepo je v trgovini videti svoje pridelke," je povedala Andreja, ki skupaj z možem pravi, da so najboljši trenutki življenja na kmetiji veselje, ko opazuješ pridelek, ko lepo raste in ob pobiranju. Po drugi strani pa je toliko težje, ko ti vreme lahko vse uniči.

Prav zdaj je na kmetiji največ dela, saj je treba vse pobrati in spakirati, poskrbeti za prevoz. Pridelek presortirajo in nekajkrat tedensko naročijo prevoz v skladišče, od koder Lidl poskrbi za razvoz po trgovinah.

Pozimi na primer pakirajo za različne akcije, decembra se začnejo dogovarjati za novo sezono in kupovati semena. Le začetek februarja je malce bolj umirjen in lahko odidejo na zaslužen dopust. Spomladi se začne setev in takrat je sploh Gregor od jutra do noči na terenu. Veliko dela zahtevajo tudi urejanje dokumentacije, priprave na kontrole in analize, s čimer se največ ukvarja Andreja. Poleg vsega pa je vedno znova treba kaj dograditi, popraviti in preurediti. V času našega obiska so ravno postavljali hladilnico.

Varnost slovenske hrane

Na kmetiji Drinovec se lahko pohvalijo s certifikatom Global G.A.P., ki ga dobi kmetija po tem, ko pristojni pregledajo, s čim in kako potekata škropljenje in pridelava ter kako je poskrbljeno za zaposlene.

Po oceni Drinovčevih se kupci pri nas še ne zavedajo pomena lokalne hrane. Mimogrede, neki slovenski kmet, ki uvaža zares lep krompir iz Francije, proda čisto vse. Slovenci namreč kupujemo z očmi, pa čeprav vemo, da je takšen krompir verjetno obdelan s kemičnimi sredstvi, celo s hormoni. "Nekoč je bil pri nas na študentski izmenjavi francoski študent, pri katerem so imeli doma 150 hektarjev proizvodnje semenskega krompirja in 250 hektarjev jedilnega krompirja. Pri njem škropijo krompir s hormonom, ki zaustavi propadanje pridelka. Po škropljenju se tak pridelek ne spreminja več – ne kali, ne gnije  in se ne zmehča. Takšnega krompirja pri nas pač ne moremo pridelati."

Enako na Nizozemskem obdelujejo tudi čebulo, vendar čebule ne pojemo toliko, da bi lahko količina slabo vplivala na organizem. Ta pripravek so razvili prav za čebulo, da jo lahko dalj časa skladiščijo.

"Če bi pri nas obdelovali krompir s takšnimi pripravki, naši trgovci takšnih pridelkov sploh ne bi vzeli, saj bi ob morebitni analizi lahko odkrili različne kemikalije. To bi bil konec našega sodelovanja," je pojasnil Gregor Drinovec in poudaril, da je v Sloveniji dovoljenih le 50 pripravkov za škropljenje krompirja, na Nizozemskem pa 500.

"Naše korenje se med pobiranjem precej polomi, ker ne uporabljamo pripravkov za večjo čvrstost korenja. Na Nizozemskem teh težav nimajo, ker jim dovolijo uporabljati različne kemikalije, tako se s pridelkom lahko res približajo kupcem." Lepi pridelki so žal velikokrat rezultat uporabe kemije. Po njegovem mnenju bi kupce morali še bolj ozaveščati, da bi raje kupovali lokalno.

Trendi Preverite svoje znanje o domačih sortah #nagradni bon