Torek,
16. 4. 2013,
15.12

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Paul Dano

Torek, 16. 4. 2013, 15.12

8 let, 7 mesecev

Zoe Kazan: Film je bolj čaroben kot gledališče

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Vnukinja enega najbolj vplivnih režiserjev kot igralka in scenaristka stopa po poti svoje družine in že velja za eno bolj talentiranih mladih ustvarjalk.

Ko se devetindvajsetletna Zoe Kazan pojavi v medijih, skoraj ne gre brez tega, da bi omenili njeno s sedmo umetnostjo obarvano družinsko drevo – medtem ko sta njena mama in oče scenarista Robin Swicord (Nenavaden primer Benjamina Buttona, 2008) in Nicholas Kazan (Reversal of Fortune, 1990), njen že pokojni dedek Elia Kazan velja za enega najbolj vplivnih hollywoodskih in broadwayskih režiserjev – med drugim se je podpisal pod filme, kot so Tramvaj poželenja, Vzhodno od raja in Na pristaniški obali.

Stopajoč po stopinjah svoje družine je tudi Zoe Kazan svoje ime že uveljavila tako na gledaliških odrih kot na televiziji in v filmu. Njena igralska pot se je začela na odrskih deskah, na malih zaslonih je bila del igralske ekipe serije Bored to Death, na velikem platnu pa jo je bilo med drugim mogoče videti ob Leonardu DiCapriu in Kate Winslet v filmu Krožna cesta, ob Joshu Radnorju pa v komični drami Happythankyoumoreplease. Medtem ko vztrajno nadaljuje tudi svoje pohajkovanje po odrih, pa je lani filmskemu občinstvu predstavila tudi svoj celovečerni scenaristični prvenec Ruby Sparks, v katerem je sama prevzela glavno žensko vlogo, svojemu fantu Paulu Danu pa dodelila glavno moško.

Odnosi zahtevajo delo V fantazijski romantični komediji se avtorica ukvarja s svojim pogledom na mit Pigmaliona, ki se je zaljubil v kip, ki ga je naredil sam. Film se osredotoča na mladega v Los Angelesu živečega pisatelja Calvina, ki se po velikem uspehu svojega prvenca želi lotiti pisanja svojega drugega romana. Po obdobju brez uspehov Clavin odpotuje v svoje sanje, v katerih si izriše svoje popolno dekle. Potem ko to zgodbo prelije na papir, se neko jutro to dekle tudi v resnici pojavi v njegovi kuhinji. Čeprav začne živeti kot normalna oseba, se lahko njeno razpoloženje, želje in znanja spreminjajo glede na Calvinove želje, bistvo zgodbe pa je razmislek o ustvarjalnosti in o tem, da se je slej ali prej treba sprijazniti z realnostjo ter vzponi in padci medčloveških odnosov.

"Vedno me je zanimalo, kaj ima Pigmalianov mit povedati o kreativnosti in odnosu med moškim in žensko," je v enem od intervjujev povedala Zoe. "Razmišljala sem o tem, kaj želim napisati in ali se bom sploh ukvarjala s to temo, potem pa sem se nekega jutra zbudila s Calvinom in Ruby v svoji domišljiji."

V tovrstnih filmih, ki se osredotočajo na moškega protagonista, ženski liki pogosto delujejo votlo, brezosebno, zgolj kot sredstvo za rast in spoznanje, ki ju doživi moški. Zoe je Ruby oblikovala malce bolj tridimenzionalno: "Ko sem se pogovarjal z režiserjema Jonathanom Daytonom in Valerie Faris, smo ugotovili, da mora biti tako. Želeli smo, da se zdi popolnoma resnična – ko jo pozneje začne Calvin spreminjati, lahko le na ta način to dejanje dobi resnično težo, da je resnična težava. Če bi jo oblikovali le kot idejo osebe, tega ne bi bilo mogoče občutiti."

"Mislim, da ima film več čarovnije kot gledališče" V Los Angelesu odraščajoča Zoe Kazan je leta 2005 diplomirala iz gledališča na univerzi Yale in tudi danes je kot scenaristka in igralka še vedno prisotna tudi na odrskih deskah. Kljub temu pravi, da je film popolnoma nekaj posebnega. "Mislim, da ima film več čarovnije kot gledališče. Gledališče je lahko čudovito, film pa ti svoje bistvo pokaže na veliko bolj intenziven način. Čudovito je sedeti v temi, gledati gibljive podobe in vedeti, da imaš pri montaži, fotografiji in glasbi neskončno možnosti, s katerimi boš gledalce popeljal nekam drugam …"

Kljub temu da mlada ustvarjalka danes z veseljem vihti svoje pero, je nekoč razmišljala o tem, da mora ubrati drugačno pot. "Pisala sem vedno, nisem pa želela postati pisec, ki vse dni preživi v svoji hiši. Sem zelo telesna. Rada spoznavam nove ljudi. Ljudje me zanimajo. Ko sem videla, da moja starša kljub veliko prijateljem večino svojega dneva preživita za računalniki, sem ugotovila, da se mi to ne zdi zabavno. Stekla sem v nasprotno smer. Na kolidžu sem nekaj pisala, ko sem diplomirala, pa sem ob dnevih, ko nisem imela veliko za početi, ugotovila, da mi je dolgčas in da moram za svoje dobro početi nekaj, kar mi bo nekaj pomenilo. Po daljšem premoru sem znova začela pisati. Še vedno pa mislim, da bi na to raje gledala kot na izziv ali hobi, ne kot na redno delo."

Pa prihodnost? Mlado ustvarjalko bomo na velikem platnu še letos videli v komični drami Some Girl (s) z Adamom Brodyjem v glavni vlogi, ob Danielu Radcliffu v filmu The F Word, v znanstvenofantastični romanci In Your Eyes, drugo leto pa v komični drami The Pretty One.