Deja Crnović

Ponedeljek,
14. 3. 2016,
11.46

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Disney

Ponedeljek, 14. 3. 2016, 11.46

8 let, 7 mesecev

V Disneyjevih risankah so bogati pridni, revni pa srečni

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Raziskava 100 najbolj uspešnih Disneyjevih risank je pokazala, da ti večinoma prikazujejo življenje premožnejših, medtem ko so revni v manjšini in prikazani kot zadovoljni s svojim položajem.

Raziskava sociologinje Jessi Streib z univerze Duke se ukvarja s 100 najbolj uspešnimi risankami in filmi za otroke, v katerih je družbeni razred pomemben del zgodbe (Bambi na primer ni bil vključen v raziskavo, saj socioekonomska struktura gozdnega prebivalstva ni v ospredju). Med analiziranimi risankami jih je večina nastala pri Disneyju in Pixarju.

Kot ugotavlja sociologinja, si otroci v ZDA do 12. leta izoblikujejo večji del predstav o družbenem razredu, precej hitro pa ponotranjijo ideje "ameriškega sna", kot da so revni ljudje samo leni, bogati pa pridni in pametni. Glede na to, da starši z otroki večinoma ne govorijo o družbenem razredu, je predvidevala, da velik del idej otroci pridobijo iz risank.

V ZDA četrtina otrok živi v revščini, v risnkah le 4 odstotki

Jessi Streib je tako ugotovila, da je večina likov v otroških risankah in filmih iz družin višjega ali višjega srednjega razreda, natančneje slaba tretjina iz višjega in približno četrtina iz višjega srednjega razreda. Čeprav v ZDA približno četrtina otrok živi v revščini, so v tovrstnih filmih in risankah samo le 4 odstotki likov, ki bi jih danes lahko označili za revne.

Streib je ugotovila, da je precej pogosta tema družbena mobilnost navzgor, torej da dobrim likom uspe obogateti, ker so prijazni in delovni, kar je po njenem mnenju tudi posledica tega, da je družbeno mobilnost dokaj preprosto vključiti v zgodbe o dobrem in slabem. A trdno delo v resnici le redkim omogoča družbeno mobilnost navzgor, v ZDA po pisanju Streib uspe le desetini, medtem ko v analiziranih filmih in risankah uspe vsem. Edini, ki so mobilni navzdol, so zlikovci in zlikovke.

Bi starši dovolili gledanje risank, v katerih trdno delo ni nagrajeno?

Streib je opazila tudi, da je delavski razred v filmih, kot primer navaja sedem palčkov iz Sneguljčice in počlovečene kuhinjske pripomočke iz lepotice in zveri, prikazan kot zadovoljen s svojim položajem. Samo eden od 16 odstotkov likov iz delavskega razreda je izrazil zaskrbljenost zaradi denarja.

Streib opozarja, da to lahko pri otrocih vzbudi prepričanje, da nam za neenakost ni treba skrbeti, saj je delavski razred zadovoljen s svojim položajem, verjame pa, da bi risanke, v katerih bi bilo prikazano, da se trdno delo ne obrestuje vedno, bile precej sporne za starše.