Therion

TIP: Bombastično in nadvse spektakularno križanje metala in zaresne simfonično-operetne glasbe, vendar brez pravega zaključka.

Therion so eden najbolj nenavadnih in najbolj ustvarjalnih bendov švedske metal scene. Pod različnimi imeni so začeli delovati že v drugi polovici osemdesetih. Najprej so igrali klasičen death metal, ki pa je že takrat imel precej prefinjenih podtonov ter tudi kanček čiste odbitosti kakšnih Celtic Forst. V naslednjih letih se je zasedba začela bliskovito menjati. Edini zares stalni član pa je vse od začetka do danes ostal genialni glasbenik in avtor Christofer Johnsson, ki je vedno uspel ohraniti identiteto blagovne znamke Therion, čeravno se je kar nekajkrat zgodilo, da je bil on sam pravzaprav edini član benda. V nekaj besedah pa je nemogoče opisati vse slogovne variacije, ki so jih Therion "zagrešili" v zadnjih petnajstih letih.

Ko je skupina v devetdesetih podpisala za založbo Nuclear Blast, so za Therion napočili boljši časi. Johnsson pa je začel na veliko eksperimentirati. Sredi devetdesetih je njihovemu tipičnem metal šponanju začel dodajati izrazito ambientalne klaviature ter tudi kvazi-simfonične aranžmaje. Slogovno pa se je skoraj popolnoma oddaljil od death metala ter se bistveno bolj približal progresivni ekstremni metalurgiji in zahtevnemu power metalu. V tem desetletju pa se je Johnsson povsem posvetil nekakšni simfonično-operetni metalurgiji, ki jo člani Therion izvajajo s profesionalnimi opernimi pevci ter simfoničnimi orkestri. Njihov najnovejši dvojni album Gothic Kabbalah pa je vrh tega nekajletnega eksperimenta.

Johnsson je tudi tokrat uporabil za skupino že kar klasično zasedbo, ki poleg "običajnega" benda vsebuje tudi dve operni sopranistki in tenorista ter praktično cel simfonični orkester. Skladbe na Gothic Kabbalah so slogovno precej bolj pestre in raznovrstne od tistih s prejšnjih dveh albumov Sirius B ter Lemuria, na katerih je bila enovita metalna podlaga le platforma za razno razne orkestralne in simfonične eksperimente. Tokrat pa je Johnsson predstavil celo paleto metalnih žanrov - od power metala, starega heavy metala, gothic in prikritih death prvin, pa vse čistega progressive rocka in metala ter tudi čistega eksperimenta. V novih skladbah je bistveno več prostora za odlične metalne solaže, kot tudi za tiste bolj simfonične. Vsekakor so solistični izleti na tem albumu nekaj najboljšega, kar so Therion kdajkoli ustvarili. Nasproti tej "metal platformi" pa Johnsson postavlja cel arzenal simfoničnih, mistično folklornih, eksotičnih ter operetnih zvokov.

Tu nekje pa se začne tudi "težava" tega albuma. Večina pesmi, gledano v celoti, namreč ni ne metal ne simfonični rock. Johnsson je sicer mojster skladnje in zna v nekaj sekundah totalno spremeniti atmosfero skladbe - iz Wagnerjevskih pihalnih bobnenj zna v nekaj korakih preiti v najčistejši metal eksperiment in že v naslednjem trenutku v čisto mistično ekstravaganco. Prav tako so same skladbe melodijsko in vokalno izvrstne. Posebej večglasja in kombinacije različnih vokalov so sijajne. Tisto, kar manjka pa je celovitost posameznih skladb, ki bi se lahko končale prej ali pa bistveno kasneje. V večini pesmi manjka tisti osnovni dramaturški lok, zaradi česar same skladbe zvenijo sicer sila atraktivno, a ne ravno prepoznavno.

V celoti Gothic Kabbalah tako izzveni kot čisti simfonično/operetni metal spektakel, ki pa kljub vsej atraktivnosti nima prave teže, poudarkov, zaključkov ter predvsem dorečenosti. Dostikrat se zdi, kot da je takšno bombastično kombiniranje metalskega in klasičnega na Gothic Kabbalah samo sebi namen. No, tisti bolj zagrizeni bodo pripomnili: "Ali ni bilo tako tudi pri Wagnerju?" In imeli bodo prav! Tako zanj kot za Therion.