Četrtek, 21. 4. 2016, 15.16
7 let, 1 mesec
Štigličeva Dolina miru izbrana med klasikami letošnjega Cannesa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Slovenski film Dolina miru se po 60 letih vrača na slovit filmski festival v Cannesu, kjer se bo predstavil skupaj s filmskimi klasikami svetovnega slovesa.
Film Dolina miru iz leta 1956 režiserja Franceta Štiglica je kritik Louis Chavet za francoski časnik Le Figaro opisal kot ganljivo in iskreno pustolovščino.
Zakaj ravno zdaj?
Letos so na festivalu posebno pozornost namenili državam, ki na prestižni festival niso bile še nikoli povabljene, da bi predstavile dosežke svoje filmske dediščine. To so Švica, Pakistan, Češka, Kuba, Tajska, Madžarska, Poljska in Slovenija. "Bodite pozorni na te redke dragulje!" je sporočilo letošnjega Cannesa, so zapisali v Slovenskem filmskem centru (SFC), ki je financiral restavracijo filma.
Dolina miru bodo tako predvajali v družbi restavriranih filmskih mojstrovin, kot so One-Eyed Jacks (1961) v režiji Marlona Branda, Solaris (1972) Andreja Tarkovskega, Legenda o Ugetsu (1953) režiserja Kenjija Mizoguchija, Valmont (1989) Miloša Formana, Moški spol-Ženski spol (1966) Jean-Luca Godarda ter Dekalog 5 in 6 (1989) Krzysztofa Kieslowskega.
Zgodba Štigličevega filma govori o dveh vojnih sirotah, ki sta med bombardiranjem mesta izgubili starše - desetletnem Marku (Tugo Štiglic) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotti (Evelyne Wohlfeiler). Otroka iz sirotišnice v okupiranem mestu zbežita v gozd, da bi našla dolino miru, o kateri je Lotti pripovedovala babica. Marko je prepričan, da gre za dolino, v kateri je imel njegov stric hišo in mlin. Preden jima uspe zbežati, obveščevalna služba Marku izroči pomembno sporočilo o nemški ofenzivi, ki naj bi ga prenesel partizanom. Med svojo pustolovščino v gozdu otroka naletita na ameriškega narednika Jima, ki se je rešil iz sestreljenega letala. Skupaj najdejo stričevo hišo in dolino miru, a tam jih prestrežejo Nemci in ubijejo ameriškega vojaka, medtem ko Lotti in Marko sama odtavata v gozd, da bi našla pravo dolino miru - svet brez sovraštva in vojn.
Poster filma. (Foto: IMDb)
Film je s svojo simboliko in univerzalno sporočilnostjo takoj postal klasika. Premiero je doživel na festivalu v Pulju, zatem pa napolnil še domače kinematografe. Doma so predvajali krajšo različico, daljša, naslovljena Sergeant Jim, je bila namenjena tujim trgom. Film naj bi v slovenskih kinodvoranah v prvih tednih predvajanja videlo 50 tisoč ljudi, več kot katerikoli film tisto leto.
Film se je na filmskem festivalu v Cannesu predstavil že maja leta 1957. Štiglic je bil nominiran za zlato palmo za režijo, kar je v mednarodnih krogih dvignilo tudi ugled slovenskemu filmu, so med drugim še zapisali v SFC.
