Scorsese verjame v 3D

Martin Scorsese nima v mislih "le" filmov v 3D-tehnologiji, ampak interaktivnost, ki jo lahko zagotavljajo hologrami. "Ko sedim tukaj, vas vidim tridimenzionalno. Zakaj bi morali zreducirati ta del našega obstoja? Zakaj ne bi to izkoristili?" se je režiser filmov Dvojna igra, Taksist in Dobri fantje spraševal na nedavni losangeleški tiskovni konferenci ob svojem prihajajočem filmu Hugo. Režiser je pričakoval, da bo 3D-forma samo prvi korak v filmski zgodbi 21. stoletja. "Če se bo vse razvijalo naprej in ne bo večje katastrofe, se približujemo hologramom. V gledališču to že počnejo. Treba je razmišljati na ta način, moda in ekonomija nas ne smeta ovirati," je povedal in spomnil na idejo, da bi se igralec oziroma njegov lik tako lahko sprehodila kar med občinstvom.

Medtem ko sta visokoproračunska režiserja James Cameron in Peter Jackson dobro izkoristila 3D-format, pa morajo novo tehniko še vedno sprejeti režiserji stare šole, kot je tudi Scorsese. Njegov film Hugo je 3D-film o odraščanju, ki temelji na romanu The Invention of Hugo Cabret Briana Selznicka. Dogaja se v poznih 20. letih prejšnjega stoletja, govori pa o naslovni siroti (Asa Butterfield), ki živi na železniški postaji in se spoprijatelji z novo prijateljico (Chloe Moretz).

Hugo je na nedavnem newyorškem filmskem festivalu, kjer so prikazali še nedokončano različico filma, navdušil občinstvo. Je pa res, da se film pridružuje trojici družinskih filmov (Steven Spielberg in Peter Jackson predstavljata Tintina in njegove pustolovščine, potem sta tu še Vesele nogice 2 in Arthur Božiček), tako da uspešnost Huga ostaja odprto vprašanje jesenskih filmskih novosti. Od njihovih skupnih uspehov pa je odvisno tudi to, ali bodo produkcijske hiše v prihodnje stavile na visokoproračunske 3D-uspešnice ali na neodvisne knjižne predelave.

Hugo je film, ki se ukvarja z začetnimi leti filmskega ustvarjanja, kakor tudi francoski film The Artist, ki se poteguje tudi za evropskega oskarja. Njun morebitni uspeh bi lahko napovedal tudi nekakšen mini filmski trend.

Scorsese je priznal, da film ni bil mačji kašelj, saj se je odločil posneti zgodbo z otrokovega stališča. "Film mi je povzročal glavobole, vendar prijetne glavobole," je povedal in dodal, da ga je očaral Selznickov filmski pogled in seveda njegova 12-letna hči, ki "je popolnoma spremenila moj pogled na svet".