Patti Smith

TIP: Karizmatične predelave skladb, ki so nekoč premikale svet.

Patti Smith je brez vsakega dvoma ena največjih in najvplivnejših rock avtoric vseh časov. Del njene ustvarjalnosti in tudi njenega napredka je bila vedno tudi glasbena, bolje rečeno rock, tradicija, ki jo je Patti včasih povzdignila do naravnost mitoloških razsežnosti. Predelave velikih skladb velikih imen pa so bile sestavni del njenega ustvarjanja in izraza. Nenazadnje je Patti prodrla v kroge newyorškega intelektualnega podzemlja s himno My Generation skupine The Who, na "glavno sceno" pa se je prebila z radikalno verzijo skladbe Gloria skupine Them. Njene verzije skladb Velvet Undreground, ki jih najdete na njenih številnih piratskih koncertnih albumih, pa so že legendarne, podobno kot tudi klasika Hey Joe. Patti se je priredb lotevala tudi kasneje. Leta 2002 je tako predstavila žalostno in temačno izvedbo Princeovega hita When Doves Cry.

Twelve pa je njen prvi album, na katerem se je Patti Smith povsem posvetila velikim rock in tudi pop skladbam drugih izvajalcev. Vodilo pri izboru pa je bila moč sporočila. Ob vsem tem se kar samo po sebi poraja vprašanje, zakaj se je Patti ravno zdaj odločila objaviti tak album. Moč sporočila je današnjim in še nekaterim starejšim generacijam že davno čisto tuja. Verjetno se le starši teh generacij še spominjajo, kako je ena sama kitica povezala milijone ljudi. Danes kaj takšnega ni več mogoče. Glasba je samo ena izmed mnogih stvari, ki nudijo užitke - takšne ali drugačne. Moč, ki so jo imele velike in znane skladbe, kot so: Gimme Shelter (The Rolling Stones), Soul Kitchen (The Doors), White Rabbit (Jefferson Airplane), Helpless (CSN&Y) ali Are You Experienced? (Jimi Hendrix) ki se jih je na tem albumu lotila tudi Patti Smith, mlajšim pomenijo zelo, zelo malo. Morda edina pesem v tem izboru, katere moč še danes razumejo vsi, je Smells Like Teen Spirit od Nirvane. To pa je tudi zadnja generacijska pesem sploh. Kakorkoli že, Patti Smith se je na svoj način, ki ga mnogi sicer povsem napačno razumejo kot razprodajo njenega ugleda ali pomanjkanje navdiha, poklonila velikim avtorjem, ki so nanjo vplivali ali pa so jo s svojim delom navdušili kasneje.

Izbor zgoraj omenjenih skladb ne preseneča. O zgornjih starih izvajalcih je Patti že od nekdaj govorila v orgazmičnih superlativih. Cobain pa je itak njen duhovni sin. Bistveno bolj presenetljiv pa je tisti del izbora, v katerem se je Patti lotila bolj pop skladb, kot so: Everybody Wants To Rule The World (Teras For Fears), The Boy In The Bubble (Paul Simon) ter Pastime Paradise (Stevie Wonder). Gre za vrhunske pesmi. Patti Smith pa je s svojo izvedbo do skrajnosti izpostavila moč njihovih sporočil. Tudi izbor Dylanove Changing Of The Guards je precejšnje presenečenje. Gre namreč za njegovo morda najbolj po krivici prezrto skladbo sploh, ki pa je sicer ena njegovih najboljših sploh.

V celoti morda niti ni pomembno, koliko je Patti "ohranila" ali spremenila posamezne skladbe. Njene verzije so oguljene na način, kot ga zna samo ona. Prevladuje precej čist akustičen zven, čeravno tudi električnih kitar v nekaterih pesmih ne manjka. Patti Smith pa je "svoje naredila" predvsem s svojo karizmo in izjemno interpretacijo, ki je čutna, jasna, mestoma mistična in vseskozi rahlo lirična. Nirvanino skladbo je Patti spreobrnila v mističen in kotaleči bluegrass, Prvič pa boste lahko povsem jasno slišali, kaj je pravzaprav Cobain pel. In vsake izmed preostalih skladb skriva v sebi neko zgodbo ali zanimivost.

Twelve, ki je sicer njen 11 studijski album, je sila zanimiv izdelek, v katerem je Patti Smith praktično v vsaki skladbi uspelo vtkati nekaj drugačnega in svežega. Seveda pa je v kontekstu, kot si ga je zamislila Patti, poznavanje originalov praktično obvezno, sicer boste prikrajšani za marsikateri interesanten obrat ali namig.