Oslo, 31. avgusta

drama

Premiera: 17. 10. 2012; Kinodvor Leto: 2011 Država: Norveška

Režija: Joachim Trier Scenarij: Eskil Vogt in Joachim Trier, svobodno prirejen po romanu Izplamtevanje (Le feu follet) Pierra Drieuja La Rochella Igrajo:Anders Danielsen Lie, Hans Olav Brenner, Ingrid Olava, Øystein Røger, Tone B. Mostraum, Kjærsti Odden Skjeldal, Johanne Kjellevik Ledang, Petter Width Kristiansen Renate Reinsve, Anders Borchgrevink

Vsebina: Pred zaključkom programa zdravljenja odvisnikov na podeželju pride Anders v Oslo na razgovor za službo. Poletje se približuje h koncu in mesto je polno spominov in skušnjav. Anders tava po ulicah, opazuje neznance in srečuje ljudi, ki so mu bili nekoč blizu. Čeprav je star le štiriintrideset let, ima občutek, da se je njegovo življenje že končalo. Prihaja iz dobre družine, je nadarjen in privlačen, a preganjajo ga priložnosti, ki jih je zamudil, in ljudje, ki jih je razočaral ... Globoko v noč se duhovi preteklosti v njem bijejo z obetom nove ljubezni in upanjem v novo življenje.

Oslo, 31. avgusta, je stilizirana in čustveno silovita drama o človeku, ki na melanholičnem in nostalgičnem postopanju po norveški prestolnici išče razloge za življenje. Drugi celovečerec Joachima Trierja je intimen portret izgubljene generacije in hkrati impresivna urbana elegija.

O avtorju: Joachim Trier (Kopenhagen, 1974) je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in s "super osmičko" začel snemati že pri petih letih. Študiral je na European Film College na Danskem ter na Britanski državni filmski in televizijski akademiji (NFTS) v Londonu. Uveljavil se je s kratkimi filmi Pietà (1999), Still (2001) in Procter (2002). Celovečerni prvenec Repriza (Reprise, 2006) mu je prinesel številne nagrade na mednarodnih festivalih. Trenutno pripravlja družinsko dramo v norveško-ameriški koprodukciji, Louder than Bombs.

Beseda avtorja "Vedno se malce razžalostim, ko rečejo, da je tu na Norveškem življenje tako dobro, da nimaš o čem pripovedovati, da nimamo konfliktov. Sploh se ne strinjam. Tudi v življenju srednjega razreda so velike tragedije. Ko dopolniš trideset let, začneš kmalu opažati, da ima večina tvojih prijateljev družino, otroke, hišo ter račune, ki jih mora plačati. Nenadoma se zaveš, da nisi več dvajset-in-nekaj-letni sanjač, ki gleda v svetlo prihodnost. Prišel je čas, da se sprijazniš s tem, kdo v resnici si. S soscenaristom Eskilom Vogtom sva se želela osredotočiti na čustveno in skoraj fizično izkušnjo eksistencialne krize. Oslo, 31. avgusta, govori o izgubljenosti in tistem specifičnem občutku osamljenosti, ki jo spremlja. Všeč mi je ideja, da lahko iz nečesa temačnega ustvarimo nekaj lepega."