OCENA FILMA: Viharni vrh

Romani sester Brontë, ki so luč sveta ugledali v 19. stoletju, danes veljajo za klasično angleško literaturo, ki so jo na veliko platno in male zaslone prenesli že ničkolikokrat. Ob tem lahko nedvomno pomislimo na sto in eno upodobitev Jane Eyre, delo starejše sestre Charlotte, ki je s svojim uspehom tlakovala pot, po kateri je s svojim edinim romanom Viharni vrh stopila še sestra Emily. Čeprav je v 19. stoletju Charlottino delo veljalo več, se je pozneje veliko kritikov zedinilo v tem, da velja to delo za najlepši biser sester Brontë. Nedvomno je roman navdušil tudi filmske ustvarjalce – število adaptacij, ki so nastale do konca prejšnjega stoletja, je nemogoče prešteti na prste obeh rok, tista, ki je na platna, včeraj tudi v Kinodvor, stopila zadnja, pa je Viharni vrh režiserke Andreje Arnold.

Medtem ko se je visokoproračunske, za množice primerne adaptacije z Juliette Binoche in Ralphom Fiennesom na začetku devetdesetih let lotil režiser Peter Kosminsky, je Andrea Arnold ustvarila nekaj, ob čemer je povprečnemu gledalcu težko zdržati. To ni nujno graja; medtem ko je prvi prepreden s patetiko, se drugi ponaša z iskrenim slikanjem človeške brutalnosti. Režiserka je premik naredila tudi s tem, ko je v vlogo zapuščenega fantiča, ki ga angleški kmet pripelje domov, mladenič pa se neopisljivo naveže na njegovo hči, postavila temnopoltega fanta.

Kot rečeno, film zaznamuje človeška surovost, ki je brutalna tako do sebe in drugih kot tudi živali. Protagonist in hkrati izobčenec Heathcliff zrcali brazgotine, ki jih na posamezniku pusti neuslišana, goreča ljubezen, še bolj pa družbeno zavračanje, ki lahko človeka sčasoma spreobrne točno v to, kar se od njega pričakuje že na začetku. Na drugi strani ljubezen njegovega življenja, Catherine, uteleša še danes aktualen pojav instrumentaliziranja medčloveških odnosov, kjer nad iskrenostjo do sebe in drugih prevlada želja po lagodnem življenju ter žalost in jeza, ko ni vse tako, kot si razvajeni posameznik želi.

Medtem ko se film ne more pohvaliti z najboljšo igro, je medčloveške odnose, njihova čustvovanja in neusmiljenost režiserka spretno zarisala z drugimi filmskimi elementi. Hladnost, surovost in bolečina postanejo še bolj intenzivni, ko jih spremljajo dež, megla, vlaga ter seveda nepogrešljiv veter, okoliško, pusto in močvirnato pokrajino pa ovijajo hladne barve, ki jih tople zamenjajo le v izjemno kratkih trenutkih upanja. Tudi sonce se v filmu pojavi le nekajkrat: najbolj toplo in rumeno je v prizoru, kjer Heathcliff po dolgem času spet ugleda svojo ljubezen. Še več – isti prizor je hkrati edini trenutek, ko je mogoče slišati razigrano ptičje petje.

Eden največjih plusov filma je nedvomno edinstvena kamera, ki od dolgih statičnih posnetkov hladne pokrajine prek detajlnih bližnjih kadrov v trenutkih, ko je to na mestu, napreduje v kamero iz roke. Odsekani prehodi z glasnih posnetkov bučnega dežja na tiho megleno pokrajino na svoj način simbolizirajo muhasto, nestanovitno človeško naravo, navidezno neumesten prikaz mrtvih, mestoma gnijočih živali pa brutalnost sveta, v katerem se gibljejo filmski liki.

Glasbene podlage, razen v zadnjem kadru, kjer je mogoče slišati zasedbo Mumford & Sons, ni mogoče zaslediti. Tudi sicer gre za film z malo dialoga, kar pa je v tem primeru najverjetneje dobrodošlo. Navsezadnje je režiserki brez odvečnih besed in s prej opisanimi prvinami uspelo utelesiti neolepšano realnost odnosov tako ali drugače zaznamovanih posameznikov.