OCENA FILMA: Vaje v objemu

Kdo ste in kaj počnete? Ste zadovoljni s svojimi kariernimi odločitvami? Ste zadovoljni s svojim partnerskim odnosom? Je vaše življenje rutina, ki tu in tam zbudi željo po nečem vznemirljivem? Po nečem novem? Po novih čustvenih stanjih? Po dobrih starih metuljčkih?

Metod Pevec je v filmu Vaje v objemu, za katerega režijo si je jeseni v Portorožu prislužil vesno, odpotoval v epizodo življenja dveh sodobnih trideset in nekaj let starih parov in naslikal zgodbo sodobnih posameznikov, ki kljub relativno srečnemu življenju prevprašujejo svoje življenjske odločitve, svoje odnose in čustva.

Zaplet življenja dveh parov se začne, ko Tjaša (Jana Zupančič, dobitnica vesne za glavno vlogo) in Lena (Pia Zemljič) svoja dolgoletna partnerja Leona (Primož Pirnat) in Uroša (Uroš Fürst, dobitnik vesne za glavno vlogo) zvabita na ure tanga – plesa, ki namesto "značilne slovenske zadržanosti" poudarja telesnost, strast in povezanost soplesalcev. Para se spoznata, in ko se v skladu s prakso tanga začnejo menjavati plesni partnerji, se izkaže, da se vsi štirje fizično bolje ujamejo v nasprotnih kombinacijah, kot živijo. Ob tem se začnejo spraševati, ali je to res zgolj telesnost, ali gre morda za privlačnost vznemirjenja, ali pa je za vsem skupaj celo nekaj več. So si do zdaj življenje gradili z napačnim človekom?

V osnovi gre za sodobno urbano zgodbo dveh svobodnih parov, ki ju ne obremenjujejo vzorci nekdanje patriarhalne vzgoje, a se (morda ravno zaradi tega?) ujamejo v blodnjak svojih zbeganih ljubezenskih čustev. Do zdaj sta oba para živela mirno in ljubeče življenje brez otrok, se posvečala svojim karieram in si z leti izoblikovala precej enolično življenje. In ravno ta rutina je tisto, kar ju pripelje do trenutka, ko so odnosi postavljeni na kocko.

Sodobni posameznik se je znašel v svetu, ki se je osvobodil nekdanjih tradicij – te so bile značilne za stare, zamejene skupnosti. Po mnenju nekaterih je s tem izgubil tudi občutek pripadnosti in se začel osredotočati na svoje individualno življenje. Potrošniška kultura ga s svojimi cenenimi, nadomestljivimi izdelki sili v željo po še, popularna kultura pa hkrati neustavljivo promovira pomembnost individualnosti in odkrivanja svojega lastnega jaza, ki se v resnici nikoli ne konča.

In čeprav štirje Pevčevi protagonisti živijo precej mirno in srečno življenje, jih ravno zgoraj opisano pripravi do tega, da raziskujejo lastno osebnost, potrebe in želje – pa tudi če gredo pri tem korak predaleč. Je vredno vztrajati pri nečem, kar ni tako vznemirljivo, kot bi lahko bilo? Je to življenje, ki si ga želimo?

Metod Pevec je nedvomno ustvaril filmsko pripoved, s katero se lahko poistoveti marsikateri mlad in vezan posameznik, še posebej v današnjem času, v katerem na medsebojne odnose mlajših generacij vpliva še marsikaj drugega – med drugim negotovost karierne prihodnosti, čas, ko Evropa ni prinesla tistega, kar nam je bilo nekoč obljubljeno.

Da se je s protagonisti še toliko lažje poistovetiti, je Pevec v svojem slogu poskrbel z očitno neizumetničenostjo svojih junakov – to je najlažje opaziti v njihovih posilvestrski zmačkanosti, bledih obrazih in s krivdo podžgani depresiji. Čeprav vsi živijo za sodobnost značilno urbano življenje, je v njihovih pogovorih mogoče zaslediti nostalgijo po nečem, kar so živele njihove babice – morda ravno zato, ker se tisti, že tako zelo oddaljeni časi zdijo preprostejši, manj hektični in manj zbegani.

Vaje v objemu so zrcalo sodobnega kaosa boja med racionalnostjo, telesnostjo in čustvi, s katerim se spoprijema vse več okoli trideset let starih posameznikov.