Ponedeljek, 19. 5. 2014, 11.05
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Ugrabitev
Danska kinematografija še naprej navdušuje in dokazuje, da lahko v skoraj vseh žanrih tekmuje s Hollywoodom, tako na kopnem kot na morju. Najnovejši dokaz za zadnje je pogajalski triler Ugrabitev (Kapringen/A Hijacking).
Drugi celovečerec Tobiasa Lindholma, soscenarista Vinerbegove mojstrovine Lov, obravnava enako tematiko kot Kapitan Phillips – sodobno somalijsko piratstvo –, le da to počne na drugačen, intimnejši, bolj umirjen način. Smer, ki jo je ubral Lindholm, je manj konvencionalna od tiste, ki jo je v svojem filmu ubral Paul Greengrass, izkupiček pa vsaj tako zadovoljiv, če ne celo bolj.
Srhljivko na morju doživljamo skozi oči ladijskega kuharja Mikkela (Johan Philip Asbaek). Njegovo življenje in življenja njegovih kolegov so v rokah predsednika uprave podjetja Petra (Søren Malling). Ta prevzame vlogo glavnega pogajalca, čeprav mu ameriški strokovnjak za ugrabitve to odsvetuje. "Čaka te emocionalni vlak smrti," ga preroško opozori, toda direktor je odločen: "To je moja ladja, moja posadka in moja zadolžitev!"
To je tudi začetek večmesečne drame s talci. Pirati zahtevajo za izpustitev mornarjev 15 milijonov ameriških dolarjev. Nasprotna stran jim sprva ponudi 250 tisoč dolarjev. Kdo bo bolj popustil? Ladja ni vredna več kot 5 milijonov. Koliko so vredna človeška življenja?
Osrednja lika, na katera se navezuje zgodba, sta Mikkel in Peter. Kamera ju nikoli ne izpusti izpred objektiva. Za primer vzemimo prizor, ko Mikkel sredi noči posluša petje svojih ugrabiteljev na palubi. Petje kar naenkrat prekinejo streli, toda gledalci ostanemo s Mikkelom v podpalubju. Sobica, v kateri je zaprt, postane s tem še bolj utesnjena in temačna.
Podobno velja za prizore v Kopenhagnu. Pogajanja spremljamo, kot da bi bili člani uprave. Kamera je skoraj ves čas osredotočena na glavnega pogajalca in le redko zapusti pisarno. Na drugo stran telefonske linije se preselimo samo takrat, kadar je v pogovor vpleten tudi Mikkel.
Forma služi vsebini in daje Ugrabitvi pridih dokumentarca. Čeprav je film posnet z ročno kamero, je ta precej statična. Posnetki so dolgi, montaža je umirjena, scenografija pa minimalistična in nevpadljiva. Asketski pristop je razumljiv. Lindholma zanimajo predvsem odzivi obeh glavnih likov, vse v filmu je podrejeno njunemu psihološkemu profilu.
Čeprav je na trenutke videti, da so se mornarji in pirati zbližali, nas že naslednji prizor postavi na realna tla. Na to, da so talci v smrtni nevarnosti, nas vseskozi opominjajo kalašniki in prestrašen izraz na Mikkelovem obrazu, pa tudi čustveni odzivi njegove partnerke v Kopenhagnu. Bivanjski pogoji v ujetništvu so vsak dan slabši, napetost med vpletenimi pa vsak dan večja.
Zaposleni so samo kolateralna škoda teh pogajanj. Na reševalno akcijo ameriških marincev ne morejo računati, njihova usoda je izključno v rokah korporacije. Je potem še čudno, da za njihovo usodo tako trepetamo? Sporočilo filma je jasno: ko začnemo nanje gledati skozi prizmo surovega korporativnega upravljanja, niso več možje z ženami in otroki, temveč del ladijskega inventarja.
Predsednik uprave presliši nasvet svetovalca, da naj za pogajanja zadolži zunanjega pogajalca, zato pa toliko bolj upošteva njegovo opozorilo, da prihaja do napak, kadar se razmišlja s srcem namesto z glavo. Lindholm ni naredil te napake. Ugrabitev je dramatičen triler, ki učinkuje tako na čustveni kot razumski ravni. Prav zaradi tega je tako učinkovit.
Film predvajajo v Kinodvoru.