OCENA FILMA: Skozi čas

Vsak od nas si je kdaj želel, da bi lahko zavrtel čas nazaj. Tomu (Domhnall Gleeson), glavnemu junaku filma Skozi čas (About Time), se ta želja uresniči: ko dopolni 21 let, mu oče (Bill Nighy) razkrije, da lahko moški v njuni družini potujejo skozi čas – vse, kar morajo storiti, je, da se zaprejo v majhen temen prostor, kot je omara, stisnejo pesti in pomislijo na točno določen trenutek in kraj, kamor bi radi odšli. In kako Tom izkoristi to družinsko skrivnost? Ker gre za romantično komično dramo Richarda Curtisa, scenarista uspešnic Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Pravzaprav ljubezen, je odgovor na dlani: izkoristi jo za iskanje ljubezni svojega življenja, ki se mu kaže v podobi prikupne Američanke Mary (Rachel McAdams).

Če ste pomislili, da bi se lahko Tom odpravil na morilski pohod in pozneje izničil posledice svojih dejanj, potem tretji Curtisov režijski poskus po Pravzaprav ljubezni in Rock'n'Roll piratih ni namenjen vam. Če pričakujete znanstveno razlago Timovih sposobnosti, tudi ne, saj ne pomnim filma o potovanju skozi čas, ki bi se tako malo zanimal za svojo notranjo logiko (edino pravilo je, da se lahko vrne v čas, ki se ga spomni iz svojega življenja, kar pomeni, da ne more ubiti Hitlerja ali nabrisati trojanske Helene, pozoren pa mora biti tudi na učinek metulja). Boste pa na svoj račun prišli vsi, ki v kinematografih pogrešate nekoliko bolj čustveno inteligentne in odlično odigrane romantične komedije oziroma dramedije, v katerih se ne vrti vse okoli seksa.

Dogajanje popestrijo posteljne dogodivščine – naš junak resda ne more nabrisati trojanske Helene, lahko pa trikrat zaporedoma nabriše McAdamsovo in s tem izboljša "prvi" vtis, ki ga pusti med rjuhami –, toda humorni vložki tokrat prepustijo prostor globljim življenjskim resnicam. Prežvečene in sladkobne misli v slogu "Vsi vsak dan potujemo skozi čas. Največ, kar lahko storimo, je, da uživamo v življenju." zvenijo v interpretaciji vedno odličnega Billa Nighyja in njegovih soigralcev precej manj okorno, kot bi sicer, bolj čustveni gledalci pa boste ob njih potočili celo solzico ali dve. Ko greste gledat film Richarda Curtisa, je pač najbolje, da se prepustite čustvom (velja tudi za tiste, ki vas bodo v kino po treh tednih košarke zvlekle boljše polovice).

Dobra novica za vse cinike, ki se vam ob omembi Pravzaprav ljubezni naježi koža, a si boste iz takšnega ali drugačnega razloga ogledali film: če so Curtisov režijski prvenec dušile številčne in nedodelane romantične zgodbice, si scenarij tokrat vzame čas in se posveti glavnemu junaku, v vlogi katerega se izkaže najstarejši sin Brendana Gleesona. Zakaj sem v zgornjem odstavku omenil Nighyja? Ker v ospredju zgodbe ni romantičen odnos med Tomom in Mary – ljubezenski zaplet se razplete presenetljivo hitro, a učinkovito –, temveč odnos med Tomom in njegovim očetom. Zaradi prepričljive igre sta oba osrednja odnosa pristna, toda gledalci najbolj cenimo trenutke, ki jih Tom preživi z očetom (nenavadno zadržan, a toliko bolj šarmanten Nighy v eni svojih najimenitnejših vlog). Ti trenutki so srce filma Skozi čas.

V vseh drugih pogledih je Skozi čas značilen Curtisov film, v dobrem in slabem: poroka nam ne uide, veliko je dežja, dežujejo tudi všečne pesmice, subjekt junakovega poželenja je znova Američanka, ženski liki so v primerjavi z moškimi zapostavljeni (edina naloga McAdamsove je, da nas prepriča, da se Tom vanjo zaljubi, kar ji z nasmeškom, ki bi prodal vsako zobno pasto, tudi uspe), medtem ko bi bili šablonski stranski liki zgolj odrski rekviziti za glavne osebnosti, če jih ne bi k življenju obudili igralci, kot so Tom Hollander, Lydia Wilson in letos umrli Richard Griffiths. S časovno tematiko smo se v romantičnih komedijah že srečali (uspešneje v Svizčevem dnevu in manj uspešneje v Ženi popotnika v času, kjer je prav tako igrala McAdamsova), za ta žanr sicer nadpovprečno poglobljena zgodba pa se nikoli ne oddalji od ustaljene formule.

Kljub temu pa preverjena formula učinkuje kot že dolgo ne, predvsem po zaslugi Gleesona in Nighyja. Curtis je dejal, da je Skozi čas njegov zadnji režijski projekt. Če se bo njegova napoved izkazala za resnično, bo tudi najuspešnejši (med scenarističnimi še naprej prednjačijo Štiri poroke in pogreb). Film ni tako dober, da bi si želeli zavrteti čas nazaj in si ga ogledati še enkrat (pa čeprav bi s tem privarčevali za vstopnico), a dovolj, da ne boste obžalovali časa, ki ga boste preživeli v kinu. Velja tudi za cinike med vami, ki se vam ob omembi tistega filma naježi koža.