OCENA FILMA: Samo bog odpušča

Danski režiser Nicolas Winding Refn je po ameriškem trilerju Vozi! – mojstrovini iz leta 2011, ki je bila prikazana tudi na letošnjem Kino Otoku – moči znova združil s kanadskim zvezdnikom Ryanom Goslingom. Rezultat njunega drugega sodelovanja je vizualna mojstrovina, ki pa jo lahko mirno označimo za enega najbolj pretencioznih, nekonvencionalnih, vsebinsko praznih in nasploh čudaških filmov leta. Ki je, če sem morda pozabil omeniti, tudi eden najbolj brutalnih. Nikakor za vsak okus, torej.

Če je bil Vozi! dirkaški film a la Refn, je Samo bog odpušča (Only God Forgives) pretepaški film a la Refn, kar pomeni, da je resničnega pretepanja v filmu malo, zato pa lahko v njem občudujemo neštete posnetke Goslingovih dlani in zvezdnikov izmaličen obraz. Ohlapna zgodba nas popelje v tajsko prestolnico, kjer Julian (Gosling) s starejšim bratom Billyjem (Tom Burke) vodi boksarski klub, ki pa je le krinka za posle z mamili. Ko Billyja zaradi umora in posilstva 16-letne prostitutke ubijejo, iz Amerike prispe njuna mati (skoraj neprepoznavna Kristin Scott Thomas s peroksidno pričesko v slogu Donatelle Versace oziroma postarane Cameron Diaz), vodja velike kriminalne organizacije, in besna zahteva maščevanje. Od tu naprej se začne odvijati spirala krvavih obračunov, nad katerimi bdi skrivnostni tajski policist Chang (Vithaya Pansringarm) – angel maščevanja, ki, kadar ne seka rok, prepeva karaoke svojim policijskim kolegom.

Refn se je s čudovito posnetim, halucinogenim in ultranasilnim art-house trilerjem Samo bog odpušča vrnil k eksperimentalnemu slogu snemanja, ki ga je prikazal že pri filmih Strah X in Enooki bojevnik. Njegov deveti celovečerec ne bo nikogar pustil hladnega, večina gledalcev pa ga bo kratko malo zasovražila. To velja še posebej za tiste, ki niso seznanjeni z režiserjevimi deli in ki jih bo k ogledu filma pritegnil Gosling. Zato opozorilo: igralec ima v filmu samo 16 vrstic besedila, kar je malo več od števila igel, ki jih srhljivi Chang zabode v telo nekega nesrečnika, ter manj od števila kletvic, ki jih med večerjo s sinom in prostitutko (Yayaying Rhatha Phongam), ki se ji predstavi kot njegovo dekle, izreče strupena Kristin Scott Thomas. Čeprav se zgodba vrti okoli Goslingovega lika, sta Phongam in Scottova kot kandidatka za naziv najslabše filmske matere tista, ki pustita najmočnejši vtis.

S pomočjo direktorja fotografije Larryja Smitha, s katerim je sodeloval že pri filmih Strah X in Bronson, ter skladatelja Cliffa Martineza, ki je uglasbil film Vozi!, Refn ustvari napeto, nelagodno vzdušje, ob katerem se gledalci nikoli ne sprostimo – niti takrat, ko na platnu ne spremljamo grozovitosti. Čudovite kompozicije na platnu prekinjajo na videz nepovezani, vsiljeni prizori, v katerih nastopajoči strmijo v kamero in gledalce. Vrstijo se dolgi počasni posnetki klavstrofobičnih hodnikov v intenzivnih prvinskih barvah – modri, rumeni in kravo rdeči –, po katerih se redkobesedni liki sprehajajo kot duhovi, ki nas vabijo na potovanje v podzavest.

Težava je v tem, da nam ni čisto jasno, v čigavo podzavest – Goslingovo, Refnovo ali našo? Samo bog odpušča je videti in slišati čudovito, toda temu, kar se skriva za bleščečo fasado, bi težko rekli vsebina. V nasprotju z Vozi! se je tokrat Refn sam lotil scenarija, v katerega je vključil najrazličnejše teme in motive – od incesta in grške tragedije do vzhodnjaške mitologije in religioznega iskanja odrešitve –, ki so se mu v danem obdobju utrnili, vse skupaj pa začini z nasiljem, za katerega imamo občutek, da je sam sebi namen. Pravzaprav je odsotnost moralnega jedra in vsebine, ki bi upravičila nasilje, veliko bolj šokantna od samega nasilja, ki je, naj ne bo pomote, izjemno pretresljivo in se, tako kot vse drugo v filmu, odvija boleče počasi. Je potem še čudno, da film spominja na nihilistične blodnje serijskega morilca, ki se je naužil LSD-ja?

V Samo bog odpušča, v katerem so pomešani elementi različnih žanrov – od trilerja in grozljivke do vesterna, kung-fu filma in celo znanstvene fantastike –, lahko zaznamo vplive Lyncha, Tarantina, Kubricka in še posebej Alejandra Jodorowskega, čilskega mojstra groteske, ki mu je film tudi posvečen. Refn je že večkrat dokazal svoj nesporen talent, a če se bo želel približati omenjenim mojstrom sedme umetnosti, po katerih se zgleduje, bo moral ukrotiti svoj prenapihnjen ego in prepustiti pisanje scenarijev manj pretencioznim avtorjem.

Navsezadnje ni velike razlike med art-house filmi, ki dajejo prednost fasadi pred vsebino, in hollywoodskimi spektakli, ki počnejo nekaj podobnega, samo da na bolj predvidljiv, bojazljiv in dolgočasen način, kar pa množice gledalcev očitno dopuščajo in odpuščajo. S filmom Samo bog odpušča bo drugače – Refnu bodo to nenavadno izkušnjo odpustili samo redki.