OCENA FILMA: Prijatelja

"Vas v življenju nič ne motivira?" se začudi premožni tetraplegik Phillipe (François Cluzet), ko mu nekdanji kaznjenec Driss (Omar Sy) pojasni, da se je na razgovor za službo njegovega negovalca prijavil samo zaradi potrdila, ki ga potrebuje, če želi še naprej prejemati socialno pomoč za brezposelne.

Na to, da bi dejansko dobil službo, niti ne pomisli – kdo pri zdravi pameti bi med številnimi prijavljenimi kandidati zaposlil temnopoltega priseljenca iz Senegala, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora in je povrhu vsega brez trohice izkušenj? Toda Driss bo spoznal, da nas življenje, ki običajno ne varčuje s trpkimi trenutki, včasih tudi pozitivno preseneti. Da, tudi s tako odličnimi in nepozabnimi filmi, kot je francoska megauspešnica Prijatelja.

Redko imamo priložnost videti kakovosten in gledljiv film, ki bi zadovoljil pričakovanja kritikov in ugajal okusu širšega občinstva. Komična drama (ali dramatična komedija, kar vam je ljubše) Prijatelja je lep primer takšnega filma. Grenko-sladka zgodba o simbiozi dveh posameznikov, ki sta vsak na svoj način odrinjena na rob družbe, nam ponudi več čutečih in iskrenih trenutkov, kot smo jih vajeni v celoletni beri hollywoodskih uspešnic.

Zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih in osebnostih, pa ni samo ganljiva, temveč tudi izjemno zabavna in, kar je najpomembnejše, življenjska. Prijatelja sta kot sapica svežega zraka, ki je razpihala zatohlost svetovnih kinematografov. Nepričakovan svetovni uspeh tega majhnega in "nepomembnega" filma nas torej ne bi smel čuditi.

Film, ki sta ga režirala in spisala Olivier Nakache in Eric Toledano, ni v ničemer posebej inovativen, tisto, kar ga naredi nepozabnega, je izjemna mera pristnosti. Čeprav vas bodo številni prizori nasmejali ali ganili do solz, se film izogne prostaško-komičnim bližnjicam in patetiki.

Za Francoze značilen burkaško-neposreden humor je v Prijateljih precej bolj subtilen, komedija izvira iz besednih iger ter iz šaljivega odnosa med obema glavnima akterjema. V filmu ni nenadnih pripovednih zasukov ter izrazitih junakov in negativcev (Driss ni niti Al Capone niti mati Tereza, čeprav je bližje drugi), družbeni kontekst pa ne odmakne fokusa z jedra filma – prijateljskega odnosa med dvema kontrastnima osebama, ki šele druga ob drugi dobro zaživita. Driss ne nadomesti samo Phillipovih udov, temveč mu da krila, s katerimi lahko poleti. In obratno – pridobljeni občutek odgovornosti in samozavest osvobodita tudi Drissa.

Levji delež zaslug za uspeh Prijateljev moramo pripisati glavnima igralcema – naravna igra, ki jo prikažeta, je za pristnost filma bistvena. Simpatični Sy, ki je bil za debitantsko vlogo brezbrižnega Drissa zasluženo nagrajen s cezarjem za najboljšega igralca, se nam s širokim nasmeškom in nepremišljeno iskrenimi, a dobronamernimi izjavami v trenutku zasidra v srce.

Čeprav je Syjeva vloga bolj izpostavljena, ne smemo podcenjevati prispevka izkušenega igralskega mačka Cluzeta, ki nas, omejen z obrazno mimiko, v vlogi invalidnega aristokrata gane, ne da bi v nas vzbujal pomilovanje (gledalci nikoli ne pozabimo, da je prav odsotnost pretiranega sočutja tisto, kar ga je na Drissu pritegnilo).

Igralca se dopolnjujeta, podobno kot se dopolnjujeta osebnosti, ki ju upodabljata. Zaradi njiju sta vlogi precej manj klišejski, kot bi sicer bili: Phillipe in Driss sta klišejska samo toliko, kot je klišejsko življenje.

Suvereni režiji navkljub bi bila lahko zgodba filma predstavljena v obliki dvoigre, vendar bi bili v tem primeru gledalci prikrajšani za nepozabno glasbeno podlago klavirskega virtuoza Ludovica Einaudija, ki nas je s podobno melanholičnimi napevi očaral že v vrhunski britanski drami o odraščanju This is England!. V obeh filmih je glasba ključni element, ki pripomore k poglobitvi gledalčevih občutkov.

Ob izvirni filmski glasbi pa nam Prijatelja postrežeta z izvrstno mešanico klasičnih kompozicij in soul/funk/jazz uspešnic. Brez skrbi – če niste ljubitelji Vivaldija, so tu še vedno Nina Simone, Kool & the Gang in Earth, Wind & Fire. Gre za film, ki ga v enaki meri gledate in poslušate, nato pa tudi občutite.

Francozi so že ničkolikokrat dokazali, da so mojstri sedme umetnosti in da znajo posneti filme, ki navdušujejo množice – spomnite se samo Amelie, ki je obiskovalce kinematografov osrečevala pred desetimi leti.

Zaradi univerzalne privlačnosti in posledične komercialne uspešnosti predstavljajo francoski filmi resno konkurenco ameriški filmski produkciji. Hollywood se ob francoskem filmu počuti ogroženo – kako si naj drugače razložimo podatek, da je Amelie ostala brez zlatega kipca?

Umetnik – nemo posvetilo zlati dobi Hollywooda – je bil samo izjema, ki potrjuje pravilo, Prijatelja to ne bosta. Si lahko predstavljate ameriški remake Umetnika? Ne. Prijatelja ga bosta dobila – brata Weinstein sta že odkupila pravice zanj. V najboljšem primeru lahko pričakujemo solzavo melodramo z Willom Smithom in Dustinom Hoffmanom, v najslabšem brezumno komedijo z Eddiejem Murphyjem, Stevom Martinom in obilico obešenjaškega humorja.

Nekaj je gotovo – remake bo težko prekosil odličen izvirnik. Res pa je, da nas življenje včasih pozitivno preseneti. Občasno tudi z dobrimi remaki.

Napovednik filma: