OCENA FILMA: Otrok iz zgornjega nadstropja

Francosko-švicarska režiserka Ursula Meier v svojem tretjem celovečercu Otrok iz zgornjega nadstropja raziskuje vsakdan in odnos znotraj precej nekonvencionalne in obenem disfunkcionalne družine, ob čemur pa v precej realistični maniri naslika tudi krut kontrast med dvema svetovoma – tistim zgoraj in tistim spodaj, tistim premožnim in brezskrbnim, ter tistim, ki jih na vsakem koraku pestijo takšne ali drugačne socialne težave.

Film je režiserka umestila v švicarske Alpe in v njihovo dolino, ker prebivata dvanajstletni Simon in njegova, najverjetneje dvajset let starejša sestra Louise. Kot pravita, sta starša izgubila v prometni nesreči – v malem industrijskem mestecu pod hribi živita sama, iz dneva v dan se sprašujeta, kaj, če sploh, bosta jedla in kako bosta pravzaprav preživela. Medtem ko Louise deluje precej neodraslo – rada se zabava s fanti, služba pa ji je popolnoma odveč –, za njun vsakdanji kruh skrbi Simon. Vsako jutro se kot običajni pripadnik delavskega razreda poda v službo – na smučišče, kjer brezskrbnim smučarjem izmakne vse od smuči pa do rokavic, nato pa ukradeno blago z veliko podjetniško žilico za male denarje proda okoliškim otrokom in delavcem na smučišču.

Kot rečeno, Ursula Meier v filmu spretno riše kontrast med dvema družbenima sferama – med tistim, ki se nahaja na smučišču, med premožnimi ljudmi, kjer o lepšemu življenju precej vživeto sanja tudi Simon, in med dolino, industrijsko pokrajino, polno žalostnih starih blokov. Medtem ko se vrhovi pobeljenih gora lesketajo v sončnih žarkih, na turobno dolino pada senca, življenje je hladno.

In če se Simon na svoj običajni "delovni dan" sem in tja skuša spoprijateljiti z ljudmi "iz zgornjega nadstropja", če se skuša vživeti v svet, ki bi mu rad pripadal, se ob vrnitvi domov vsak večer sooča s kruto realnostjo, to pa še dodatno otežuje neodgovorna Louise.

Tako Louise kot Simon pa zaznamujeta dva obraza: enega, tistega bolj sprejemljivega, kažeta svetu, resničnega pa poznata le onadva – vse dokler se jima igranje nekoga drugega ne zalomi. In če je dvoličnost mogoče začutiti v njunemu odnosu do sveta, je režiserka s prikazom dveh različnih svetov med zgodbo uspešno razbila mit Švice kot dežele, kjer se cedita med in mleko. Švicarska družba je bolj razslojena, kot si predstavlja zunanji opazovalec.

Da film deluje še bolj intenzivno in prepričljivo, mu avtorica s postopnim razvojem zgodbe in precej nepričakovanim preobratom doda še eno plast, s katero še dodatno zaplete odnos med Simonom in Louise. Pri prepričljivosti ji pomagata tudi sama igralca, Kacey Mottet Klein in Léa Seydoux – čeprav je zadnja tu in tam potisnjena nekoliko ob stran, oba kljub svoji mladosti premoreta širok razpon čustev, s katerim gledalca v pristnost svojega kompleksnega odnosa zlahka prepričata.