OCENA FILMA: Let domov

Od premiere Petdesetih odtenkov sive sta minila šele dva meseca in že je tu nov film, v katerem Jamie Dornan igra sadističnega japija, ki onesrečuje preprosta in neizkušena dekleta. Ne, ne gre za nadaljevanje letošnje erotične uspešnice, temveč za ljubezensko dramo Let domov (Flying Home/Racing Hearts) belgijskega režiserja in scenarista Dominiquea Deruddera, ki jo je igralec posnel, še preden ga je vloga gospoda Greya izstrelila v filmsko stratosfero.

Zaplet gre približno takole: ambiciozen ameriški poslovnež Colin (Dornan) prispe v neko zakotno belgijsko mestece z jasnim ciljem – ostarelega rejca golobov (Jan Decleir) mora prepričati, da proda svojega najimenitnejšega pernatega šampiona arabskemu šejku (Ali Suliman), ki je mahnjen na golobje dirke in od katerega si Colin obeta milijardno investicijo. Ker pa je stari odločen, da goloba za nobeno ceno ne proda, ga mladenič udari tja, ker ga najbolj boli – v srce njegove prelepe vnukinje Isabelle (Charlotte De Bruyne), s katero se je zapletel v platonsko romantično razmerje. Brez seksa in sadomazohističnih igric.

Lahkotna evropska romanca z močnim hollywoodskim pridihom

Naj vas podatek, da je Let domov belgijsko-nemška koprodukcija, ne zmoti preveč: oba filma nagovarjata podobno občinstvo, v nekaterih odtenkih pa sta si podobni tudi zgodbi. Predstavljajte si Petdeset odtenkov sive, ki se odvija na flandrijskem podeželju in v katerem namesto dekliškega vzdihovanja poslušamo gruljenje golobov oziroma še bolje: priredbo romana Nicholasa Sparksa, ki bi jo režiral Lasse Hallström in v kateri bi nastopal spodoben Christian Grey.

Dornan znova dokazuje, da ljubezen boli. Težko bi trdil, da je njegov prvi vodilni romantični lik posebej zanimiv, zato pa ima v nasprotju z gospodom Sivim ta vsaj jasen motiv za svoje početje, povrhu vsega pa se na koncu za svoja nečedna dejanja tudi odkupi. Če ga Dornan ni pokazal v Petdesetih odtenkih sive (tisti delček pač ne šteje), ga pokaže vsaj tukaj. Srce, namreč.

Škoda, da so skoraj vsi drugi liki, vključno z glavnim ženskim (simpatična in prizemljena De Bruynova ima le malo daljšo minutažo kot šampionski golob), tako podhranjeni. Deruddere vse žaromete usmeri v Dornana, njegovi soigralci pa so v filmu bolj zato, da prispevajo kakšno šalo in dopolnjujejo stereotipno sliko podeželske vasice s preprostimi, srčnimi in gostoljubnimi ljudmi. Edini, ki dobi priložnost, da zasenči novopečenega zvezdnika, je veteranski Decleir in ta jo tudi izkoristi.

Film ne leta visoko, vendar dostavi obljubljeno

Film Let domov resda ni dvignil toliko prahu, kot to velja za nedavni hollywoodski porno – vzreja dirkaških golobov se po odmevnosti pač ne more primerjati z vzrejo deviške sužnje –, kar pa še ne pomeni, da bi morale romantične duše zaradi tega ostati doma. Če nimate ornitofobije (strahu pred pticami) in vas ne motijo zgodbe s predvidljivim razpletom, v katerih stereotipni liki pofočkajo prav vsak obstoječ kliše, se lahko nadejate spodobno odigrane in lepo posnete romance, ki ne leta visoko, vendar dostavi obljubljeno.

Če ste Dornanu pripravljeni dati drugo priložnost, vam svetujem, da to storite že zdaj in ne šele čez dve leti, ko naj bi v kinematografe prispel Petdeset odtenkov teme. Saj veste: bolje vrabec v roki kot pa golob na strehi.

Napovednik filma: