OCENA FILMA: Ledena doba 4: Celinski premiki

Odgovor na naslovno vprašanje: brez veverice ne bi bilo nič. Animirani junaki ne bi imeli ničesar za početi, medtem ko njihovi ustvarjalci (bolje rečeno: producenti) ne bi imeli motiva za reproduciranje enega in istega filma, ki ni bil nič posebnega že v svoji prvi izdaji – mestoma zabaven in prikupen, a nič več od tega. Z izjemo podganjega veverička Scrata (po slovensko Praskeža), ki je bil vseskozi zabaven in prikupen ter med vsemi liki najbolj nepozaben, česar so se zavedali tudi oglaševalci, ki so na njegova pleča položili celotno oglaševalsko kampanjo. Še več – Scratu lahko pripišemo uspeh celotne franšize o dogodivščinah pretežno prazgodovinskih (in izumrlih) bitjec, ki je po kakovosti od nekdaj capljala za Pixarjevimi izdelki tistega časa. Podobno, kot Scrat caplja za njemu nedosegljivim želodom.

Norčavi veveriček zakrivi tudi tokratno zgodbo, ki nekatere junake znova loči od družine, drugim pa družino šele prvič predstavi. Scratovo neutrudno pehanje za želodom v Zemljinem jedru namreč povzroči premik Zemljinega površja, po katerem mamut Mani (Ray Romano/Jure Mastnak), sabljezobi tiger Diego (Denis Leary/Sebastijan Cavazza) in lenivec Sid (John Leguizamo/Jernej Kuntner) obtičijo na ledeni ploskvi na drugem koncu oceana, trem prijateljčkom pa se tokrat pridruži še Sidova brezzoba in precej neposredna babica (Wanda Sykes/Maja Končar). Odplavljeni četverici ne bi prav nič manjkalo (živali v Ledeni dobi se tako ali tako ne prehranjujejo, ne z želodi ne s čim drugim), če ne bi Manija doma čakala presneta družinica. Tu pa je tudi družinica drugačne vrste – piratska družinica pod vodstvom zlobnega orangutana, ki poskrbi, da vrnitev domov vendarle ni tako preprosta.

Zgodba filma služi samo kot podlaga za 3D-učinke in občasno burkaško komedijo, v njenem jedru pa se znova skriva moralka o pomenu družine in večnemu prijateljstvu, pri kateri pa lahko pohvalimo vsaj zavzemanje za multikulturnost, enakopravnost in različne oblike družine. Saj veste – ni nujno, da se v resnični družini že rodite, resnično družino lahko odkrijete pozneje. Lepo in še posebej spodbudno za vse zapuščene babice lenivcev. Res pa je, da otroci, ki razlike med tropom in družino niso spoznali do zdaj, te tudi nikoli ne bodo spoznali. Zato pa bodo morda izvedeli, zakaj so izumrli mamuti, saj zgodba nakaže ljubezensko razmerje med najstniško mladico mamuta in prazgodovinskim podzemnim ježkom.

Če za trenutek pozabimo na malčke, bo malce starejše obiskovalce kinematografov verjetno zanimalo predvsem to, koliko smeha ponuja animirana mešanica Homerjevih epov in Piratov s Karibov. Zabavnih trenutkov v četrti Ledeni dobi je kar nekaj, vendar so takšni, ki bi iz gledalcev izvabljali salve smeha, precej redkejši, pa tudi ti so večinoma zbrani že v napovedniku. Tudi v četrto ima primat nad smehom Scrat, res pa je, da mu morskim prašičkom podobne prikupne žverce predstavljajo resno konkurenco in nadaljujejo tradicijo Ledene dobe, v kateri so najzanimivejše živali tiste, ki ne govorijo. Kar pove vse o Maniju, Diegu in Sidu – trem verjetno najdolgočasnejšim glavnim junakom v zgodovini animiranega filma.

V primerjavi s predhodnikom (če ste pozabili, je to tisti z dinozavri) je četrti del zaradi bolj strnjene zgodbe in izrazitejšega zlobneža sicer premik v pozitivno smer, a ne tako velik, da bo franšiza z njim pridobila nove oboževalce. Kot tudi ne bo izgubila najzvestejših in, kar je najpomembnejše, najmlajših oboževalcev, medtem ko se boste lahko njihovi starši v kinodvorani vsaj prijetno hladili. Če smo začeli z vprašanjem, z njim tudi končajmo: kam nas bo Scrat pripeljal v petem delu? Če so se prvi štirje deli ukvarjali z ljudmi, podnebno otoplitvijo, dinozavri in celinskimi premiki (v tem vrstnem redu!), si lahko samo želimo, da bo zgodba petega dela posegla še dlje v zgodovino in da se bo druščina lotila iskanja božjega delca. To bi bil lahko tudi konec Ledene dobe, vendar mi nekaj pravi, da se bo zgodilo prav nasprotno in da se bodo junaki v prihodnje srečali še z Rimljani, kavboji, Nezemljani … Seznam je praktično neskončen. Vse je pač odvisno od tiste frdamane veverice in njenega želoda.