OCENA FILMA: Kužna nevarnost

Premisa zgodbe Kužne nevarnosti je razvidna že iz naslova filma. Ptičja in prašičja gripa še nista pozabljeni, Steven Soderbergh pa nam že prinaša nov virus, še bolj kužen in še bolj smrtonosen. Ugibanja o tem, da bi lahko človeštvo pokončalo prav tisto, česar s prostim očesom sploh ne moremo videti, so aktualna že nekaj časa in prav na strah pred mikrobi se je osredotočil tudi Soderbergh. V filmu tako najprej spoznamo Beth Emhoff (Gwyneth Paltrow), ki se iz Hongkonga vrne domov v Minneapolis. Slabo počutje najprej pripisuje utrujenosti, a v roku dveh dni že pristane na urgenci, kjer po hitrem postopku tudi umre. Zdravnikom se niti sanja ne, za kaj gre, a ko postane jasno, da je sicer znano trideset-nekaj-letnico pokončal virus, se ta že nezadržno širi. Bethin mož (Matt Damon) je imun, a očitno je eden redkih. Svet zajame panika, ki jo skuša zajeziti namestnik direktorja ameriškega centra za preprečevanje in nadzor nad boleznimi (Laurence Fishburne), v ločenih zgodbah pa spremljamo še mlado zdravnico (Kate Winslet), ki ureja logistične težave bližajoče se pandemije, strašno uspešnega blogerja (Jude Law), ki nenehno misli na zarote, raziskovalko v laboratoriju (Jennifer Ehle), ki se trudi odkriti cepivo, in uslužbenko Svetovne zdravstvene organizacije (Marion Cotillard), ki skuša najti izvor bolezni.

Impresiven seznam imen, kajne? Štirje oskarjevci in dva nominiranca v pretežno ločenih zgodbah 105 minut dolgega filma, pa sploh še nismo omenili Elliotta Goulda, Bryana Cranstona (Breaking Bad) in Johna Hawkesa (Deadwood, Ne sledi očetu). Presežek igralcev je na žalost bolj slabo utemeljen, saj le redkokatera usoda doživi epilog, medtem ko se nas pravzaprav nobena zgodba posameznega lika ne dotakne, saj je ne spoznamo dovolj dobro. Majhna izjema je Matt Damon kot oče, ki želi po izgubi žene in sina zaščiti hčerko, večina preostalih igralcev pa je bolj ali manj pogrešljiva.

Res bi si želeli, da bi film z dodatno minutažo pridobil nekaj globine, s katero bi se gledalec lahko povezal, namesto da sledi raztresenim zgodbam, posnetim pod Soderberghovim nezgrešljivim vodstvom. Režija je kot po navadi učinkovita, a ogromno vprašanj ostaja neodgovorjenih, ogromno igralcev deluje nepotrebnih, vsekakor pa z nikomer ne ostanemo dovolj dolgo (ali kvalitetno), da bi lahko dejansko trepetali zanj. Resno pomanjkanje protagonista ter presežek obrobnih podatkov in zgodb, ki očitno nimajo nobenega namena (vsaj kar zadeva razvoj zgodbe), sta največji hibi Kužne nevarnosti. Tudi kot film katastrofe nas komaj prepriča; poleg popolnoma naključnih mimobežnih epizod s histerično množico so tu še občasni posnetki kaotičnega mesta, ki ostajajo kulisa, ob katero se nihče ne obregne.

V svetu, kjer se čedalje bolj izogibamo stiku z ljudmi in marsikdo doma ne zapusti brez razkuževalca rok, je Kužna nevarnost odlično glasilo proti zobanju arašidov v baru ali rokovanju. Bližnji posnetki dotikanja obraza (mimogrede, tega se dotaknemo več kot dvatisočkrat na dan) se kar vrstijo in film še najbolje deluje kot reklama za pogostejše umivanje rok ali preprosto sredstvo za sejanje strahu.