OCENA FILMA: Košček raja

Tirolci sredi perujske džungle? Tako je. Sredi 19. stoletja se je v upanju na rožnato prihodnost v Peru preselilo okoli 330 Tirolcev in 120 Porenjcev – 160 let pozneje se je tja podal mladi tirolski filmski ustvarjalec Daniel Dlouhy in s kamero posnel razmišljanja prebivalcev mesteca Pozuza, njihova dojemanja identitet in izvora. Košček raja slika specifično zgodbo z njenimi posledicami, ki so jo pred več kot stopetdesetimi leti začeli pisati avstrijski izseljenci, obupani nad lastno domovino, izseljenci, ki so na drugem koncu sveta iskali nov, čisto svoj košček raja, prostor, na katerem si je mogoče ustvariti lepše in uspešnejše življenje.

Preseljevanje je tema, ki, čeprav v drugačnih kontekstih, še danes ostaja aktualna, s tem pa tudi vprašanje, kaj se čez čas zgodi s tradicijo izseljencev in kaj o kraju svojega izvora čez toliko in toliko let pravzaprav vedo njihovi potomci. V tem primeru se jasno slika vse bolj bled in redek tirolski naglas, po drugi pa zapuščina tirolske tradicije, ki navdušuje tako potomce priseljencev kot njihove številne perujske kolege. Kakšna je njihova preteklost, kakšna sedanjost in kakšna je lahko prihodnost?

Tema dokumentarca Košček raja je nedvomno zelo zanimiva, mladi režiser pa jo v slabi uri in pol uresničuje s kombinacijo intervjujev in statičnih videorazglednic perujske pokrajine ter mesta Pozuzo. Pokrajina je sicer čudovita, eksotična, tamkajšnjo podnebje pa v nasprotju s Tirolsko kmetom dela ne prekinja z dolgimi ledenimi zimami. Ob tem gledalec zlahka dobi občutek, da bi lahko kamera tamkajšnjo naravo posnela na veliko bolj privlačen način – slika namreč deluje hladno, bledo in precej nezanimivo. Kot rečeno, se po eni strani zdi, da želi Dlouhy prikazati privlačnost tamkajšnje pokrajine, a mu to ne uspeva najbolje, po drugi pa bi lahko bleda podoba gibljivih slik pravzaprav simbolizirala bledo resničnost, ki jo živijo prebivalci te nekdaj obljubljene dežele.

Košček raja je kolaž razglednic in intervjujev – skozi intervjuje prebivalci mesta Pozuzo podajajo svoje spomine, znanje o preteklosti, razmišljanja o sedanjosti in skrbi za prihodnost, a se je kljub temu nemogoče znebiti občutka, da bi bilo zanimivo videti še kaj več. Kako je videti njihov vsakdan, kako njihova druženja, ohranjanje tradicije skozi delo in dogodke ter kako se spopadajo z vsakdanjimi tegobami? Režiser bi lahko svoj dokumentarni kolaž popestril s posnetki dogajanja, ki bi ga beležil med bivanjem pri eni od tamkajšnjih družin. Če bi mu čas in denar to seveda dovoljevala. Obenem bi bil več kot dobrodošel tudi opazen avtorski podpis, s katerim bi se tako film kot njegov avtor močneje vtisnila v spomin.