OCENA FILMA: Igre lakote: Arena smrti

Če ste se pravkar prebudili iz zimskega spanca in še niste slišali za Areno smrti – težko pričakovano adaptacijo prvega romana izjemno priljubljene knjižne trilogije Igre lakote pisateljice Suzanne Collins: zgodba nas popelje v Panam, na ozemlju ZDA ustanovljeno državo, razdeljeno na dvanajst okrožij, ki jim iz prestolnice Kapitol s trdo roko vlada predsednik Snow (Donald Sutherland). Režim vsako leto organizira igre s preprostimi pravili – vsako okrožje z žrebom določi dečka in deklico med 12. in 18. letom starosti, ki se morata v nadzorovani divjini spopasti na življenje in smrt. Od 24 kandidatov, imenovanih tribuni, preživi samo eden, krvavi dogodek pa prenašajo vse TV-postaje po državi. Ko je za 74. igre izžrebana Prim Everdeen, se njena pogumna starejša sestra Katniss odloči, da jo bo v tem brutalnem resničnostnem šovu prostovoljno zamenjala. In svet bo gledal.

Kar zadeva Areno smrti, si lahko svet ogleda nadpovprečno kakovostno in ambiciozno visokoproračunsko produkcijo, ki se ne zanaša na bazo zvestih oboževalcev in na vnaprej zagotovljen finančni uspeh. Ko smo že pri tem, naj vas primerjave z Mesečino ne zavedejo. Res je, tudi Igre lakote temeljijo na knjižni uspešnici, glavni junaki (in številni potencialni gledalci) so prav tako najstniki in tudi tu se na obzorji kaže romantični trikotnik, s tem pa se vzporednice že končajo. In razlike? Če so filmi iz serije Somrak slabo zrežirane in še slabše zaigrane fantazijske limonade, ki privabljajo najstnice v kinematografe z razgaljenimi trupi v obraz olesenelih mladeničev, so Igre lakote razburljiv in tehnično dodelan akcijsko-pustolovski spektakel s satiričnim podtonom, ki nam postreže z izvrstno igro (pisano igralsko zasedbo dopolnjujejo Woddy Harrelson, Elizabeth Banks, Stanley Tucci, Lenny Kravitz, Liam Hemsworth v vlogi Katnisine simpatije in Josh Hutcherson v vlogi njenega sotekmovalca iz 12. okrožja), premišljenimi akcijskimi prizori in najbolj nepozabno junakinjo po Lisbeth Salander iz Dekleta z zmajskim tatujem, ki jo upodablja najsvetlejša mlada zvezda na hollywoodskem nebu – izjemna Jennifer Lawrence.

Za vlogo Katniss Everdeen – novodobno Ivano Orleansko – bi težko izbrali primernejšo igralko. S kombinacijo miline, odločnosti in intelekta in s precej malo besedami nas Lawrenceova prepriča, da gledamo žensko različico Gladiatorja (ki namesto meča v zrak dvigne lok) oziroma Spartaka v nastajanju, pri čemer nikoli ne pozabimo, da gre za mladostnico v življenjski nevarnosti in ne za neuničljivo superjunakinjo. Ultimativno dekle, ki se je igralo z ognjem!

Da lahko nastopa v visokoproračunskih spektaklih, je Lawrenceova dokazala že z vlogo Mistique v lanski uspešnici Možje X: Prvi razred, od katere pa ni bil odvisen uspeh celega filma, kot to velja v primeru Arene smrti. Lawrenceova se loti vloge Katniss enako zavzeto, kot se je vloge Ree v temačni mojstrovini Na sledi očetu, za katero je bila nominirana za oskarja. S to razliko, da je vloga Katniss fizično neprimerljivo zahtevnejša – Lawrenceova je namreč večino akcijskih prizorov odigrala sama (za kar se je naučila plezati in streljati z lokom).

Ree in Katniss sta si v marsičem podobni, na trenutke pa sta si presenetljivo podobna tudi filma – precej bolj, kot to velja za Možje X, da Somraka niti ne omenjam. Rudarsko okrožje št. 12 spominja na ruralno Ameriko, prikazano v Na sledi očetu, oba filma zaznamuje občutek negotovosti in nevarnosti. Režiser in scenarist Garry Ross, za katerega je Arena smrti po Pleasentvillu in Seabiscuitu šele tretji in daleč najambicioznejši projekt, se je režije lotil, kot da gre za dramo. Minimalistični dialogi zvenijo pristno, satirični elementi niso vsiljeni, scenografija in maska služita zgodbi. Napeto vzdušje ni zgrajeno na drobovju in mlakah krvi, temveč na občutjih glavne junakinje, in čeprav se igre začnejo šele po dobri uri filma, smo gledalci ves čas prikovani na rob sedežev. Privrženci Mesečine ste lahko brez skrbi – Igre lakote vas ne bodo dolgočasile.

Film ima svoje pomanjkljivosti, ki pa so – glede na to, da gre za uvodni del trilogije – pričakovane. Po končanem ogledu imamo več vprašanj kot odgovorov – dogodki, ki so privedli do nastanka nove države, so komaj omenjeni, preteklosti osebnosti ostajajo nepojasnjene, prava drama med osrednjo trojico pa se še niti ni dobro začela. Zgodba nas pušča lačne, kar je po svoje tudi njen cilj. Po zaslugi Jennifer Lawrence je Arena smrti odlična predjed, na glavni obrok pa bomo morali še počakati.