Liffe: Klip

S svojim režijskim prvencem Klip si je še ne tridesetletna srbska režiserka Maja Miloš prislužila glavno nagrado na festivalu v Rotterdamu in, kot je na novinarski konferenci festivala Liffe povedal njegov programski direktor Simon Popek, nedvomno gre za enega bolj kontroverznih filmov festivala.

Se še spomnite spornega filma, ki ga je leta 1995 predstavil Larry Clark? Točno tako, Klip hote ali nehote spomni na Mularijo – le da se namesto v New Yorku devetdesetih, dogaja v južnem predmestju sodobnega Beograda.

Tudi tu gre za pripoved o mulariji, najstnikih, generaciji Facebooka, ki se izgublja v blodnjaku, ki ga rišejo alkohol, droge, seks in disfunkcionalna ljubezen. Kot je za sodobne najstnike značilno, mobilni telefon predstavlja enega od njihovih najboljših prijateljev – z njim snemajo vse svoje podvige: od norčevanj v šoli, (nasilnega) nadlegovanja sošolcev, vandalizma, brutalno pijanega žuranja, ne manjkajo pa niti doma posneti "porniči". Gre za film, v katerem je ogromno golote, jasno vidnih erekcij, oralnih akcij in spolni vrhuncev.

Zgodba filma se osredotoča na šestnajstletno Jasno, ki s svojo sestro, mamo in očetom, ki zaradi bolezni potrebuje nenehno nego, živi v blokovskem stanovanju. Pri skrbi za očeta ne želi pomagati – pod pretvezo skupinskega učenja raje hodi po odbitih, turbofolka prepolnih zabavah, se vdaja alkoholu, drogam in seksu, dogajanje okoli sebe – tudi seks v detajle – pa snema s kamero svojega telefona. Gledalec zato velik del dogajanja opazuje prek njenih nizkokakovostnih, a izjemno realističnih in nazornih posnetkov.

Svoj vsesplošni hedonizem mladenka – ki jo je izvrstno in prepričljivo upodobila komaj štirinajstletna Isidora Simijonović – nadgradi s svojim odvisniškim odnosom z nekaj let starejšim Djoletom. Čeprav ji ta tu in tam izkaže nekaj nežnosti, gre večino časa za najrazličnejše spolne igrice, v katerih se Jasna včasih morda počuti kot erotična kraljica, gledalcu pa kaj kmalu postane jasno, da gre za obup, odvisnost in pomanjkanje samospoštovanja.

Med vrsto Jasninih takih in drugačni sadomazohističnih podvigov pa gledalec spozna tudi njeno nežnejšo, privlačnejšo plat. Med drugim med filmom postane jasno, da očeta ne zanemarja, ker bi ji bilo vseeno, v resnici jo njegova bolezen boli, s tem pa izkristalizira tudi pričakovano – Jasnino vsakodnevno samouničujoče početje je le način pobega iz grenke resničnosti.

Maja Miloš svojih likov v filmu ne sodi in ne kaznuje, zato delujejo še toliko bolj realistični. Ne dotika se šolskega sistema in učiteljev, ki ne ukrepajo, tudi če učenci špricajo ali pa ob svoji prisotnosti delajo neznosen nered. Ne sodi staršev, ki zaradi prezasedenosti z drugimi stvarmi ne opazijo, da neprespane, zadrogirane noči počasi zobljejo njihove otroke. Čeprav film nikakor ni slab ali dolgočasen, pa mora obenem tudi ni nič novega, nič, česar v filmu še ne bi videli. Po drugi strani pa prvenec Maje Miloš deluje resnično – še posebej če v petek zvečer na ljubljanskih ulicah naletimo na pravo skupino srednješolcev.