Lana Del Rey - Ultraviolence

Lana Del Rey se po izjavah, da jo snemanje novih skladb v resnici ne zanima in da ima poleg glasbe še veliko drugih stvari, ki bi jih raje počela v življenju, vrača s tretjim studijskim albumom. Morda je krivo to, da v njeni glasbi ni ne duha ne sluha o "hitmejkerjih", kot je Avicii, morda to, da se zdi, da je album posnela med posedanjem ob bazenu. A album Ultraviolence je kljub svoji monotonosti očarljiv.

Lana Del Rey je s svojo brezhibno podobo, retro videospoti in nonšalantnim odnosom do vsega, kar prinaša slava, številne precej vznejevoljila. Očitali so ji nepristnost, ker izhaja iz bogate družine, pa ošabnost, ker se na nastope v živo ni zares pripravila. Tudi pri napovedovanju novega albuma so bile njene izjave bolj ali manj variacije na temo "nimam pojma, kaj počnem", čeprav se po poslušanju Ultraviolence zdi, da je nekdo vendarle vedel.

Album namreč zveni kot glasba iz filma noir, Lana Del Rey pa kot otožna barska pevka, za katero se ogreje glavni detektiv. Njena poudarjena ženstvenost in krhek nastop, s katerim stalno namiguje, da jo mora nekdo rešiti, lepo sovpadata s pasivnimi liki iz žanra, za katere pa po tihem sumimo, da imajo v prtljažniku skrito kakšno truplo.

Otožen ritem na albumu napove že uvodna skladba Cruel World, ki s kitarami ameriškega Juga ter prepevanjem o Bibliji in puškah zariše Lanino gangstersko filmsko pokrajino, ki se občasno pomakne tudi v sedemdeseta. V čas vodij kulta in drugih nesimpatičnih moških likov, ki pa Lano Del Rey očitno privlačijo dovolj, da jim posveča skladbe, kot je naslovna Ultraviolence.

V Shades Of Cool preseneti z vokalnim premikom, za katerega skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da ji ga v živo ne bo uspelo ponoviti, sedemdeseta pa se vrnejo še v skladbi Brooklyn Baby, v kateri se spomni na Louja Reeda, s katerim bi morala posneti skladbo. Skupaj z West Coast gre za dve najsvetlejši točki albuma, čeprav je o izstopajočih podvigih zaradi vztrajanja pri vedno enakem ritmu težko govoriti.

Žalost in trpljenje, pomešana s seksi odsotnostjo, se nadaljujeta v skladbah Sad Girl in Pretty When You Cry, željo po moči in uspehu pa odžvrgoli v Money Power Glory, Fucked My Way Up To The Top in Old Money. Nekaj presežkov ponudi še v bonus oddelku, predvsem s skladbo Black Beauty, a kot rečeno, odstopanj od teme na albumu ni. Kljub počasnem ritmu in precej zastareli feminilnosti je filmskost albuma tako očarljiva, da Lani Del Rey oziroma Lizzy Grant ne moremo veliko zameriti, tisto, kar bi ji lahko, pa bo verjetno popravila v estetskih videospotih.