Ponedeljek, 20. 11. 2023, 11.45
1 leto, 1 mesec
Kaj nam je prinesel letošnji Liffe?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,20
Zmagovalec 34. ljubljanskega filmskega festivala je madžarski družbenokritični film Tri tisoč oštevilčenih opek, medtem ko je publika izbrala enega najbolj srčnih filmov – dokumentarec o obleganem Sarajevu in odrešitvi z rock glasbo. Oboje je pričakovano in odlična popotnica za naprej.
Najbrž ni nobeno presenečenje, da je glavni zmagovalec – dobitnik nagrade vodomec, ki ga izbere mednarodna žirija – film, ki ga je med predstavitvijo letošnjega festivala njegov programski direktor Simon Popek posebej izpostavil. Ampak ne zato, ker bi šlo za kakršnokoli kuhinjo, temveč ker se Popek z dolgoletnim vodenjem festivala vedno znova izkaže in v Ljubljano pripelje zares najbolj izstopajoče filmske dosežke zadnjega leta. Prav tako ni presenečenje, da je dobitnik nagrade občinstva Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu postavil rekord z najvišjo skupno oceno doslej – 4,93 od 5 –, saj gre za izjemno mogočno zgodbo, ki se je zakoreninila tudi v slovensko podzavest, obenem pa vliva upanje ob grozljivih dogodkih, ki jih spremljamo v novicah.
Napovednik si oglejte tukaj.
Kaj nam želijo povedati umetniki?
Tri tisoč oštevilčenih opek režiserja Ádáma Császija je kompleksno zastavljen film, saj gre za priredbo gledališke igre, katere zgodba je uprizoritev gledališke igre, film pa tovrstno metanaracijo dodobra izkoristi. V ospredju je režiser, ki želi postaviti predstavo o trpljenju Romov, pri čemer hoče prikazati resničnost tako, da najame prebivalce barakarskega naselja in dobesedno prenese eno izmed hiš na oder – od tod tudi naslovne oštevilčene opeke. Vsa ta verizem pa zgolj prikriva njegov izkoriščevalski odnos, ki predstavlja pokroviteljski in ignorantski odnos družbe do Romov.
Pri tem pa Császi ni edini avtor, ki kritizira vlogo umetnika v družbi. Na zanimiv in nekoliko žgečkljiv način to prikaže tudi Ira Sachs v romantični drami Prehodi. Protagonist je narcisoiden režiser, ki je dozdevno srečno poročen, ko se zaplete z mlado žensko, nato pa s svojo nedoraslo željo po potešitvi naslade uničuje življenje vseh v tem trikotniku. Skoraj tako destruktiven, a nekoliko bolj odštekan – in posledično prikupen – je glavni junak filma Knjiga rešitev francoskega mojstra Michela Gondryja. Tudi tukaj spremljamo režiserja, ki v paniki pred zaključkom montaže in v primežu manične depresije počenja vse mogoče, da bi projekt naredil karseda zapleten – včasih uspešno, drugič spet ne, a vsaj na koncu dočaka srečen razplet.
Vloga umetnika oziroma umetnosti v družbi je bila sicer v ospredju večjega števila filmov na letošnjem Liffu, a najbolj optimistično jo prikaže film Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu, kar je tudi nagradila publika. Gre za visokoproračunski dokumentarec, ki med producente šteje tudi Bena Afflecka in Matta Damona in je prejel že večje število nagrad na festivalih, načrtovana pa je tudi široka distribucija v ameriških kinih in bitka za oskarja. Film prikazuje obleganje Sarajeva in predstavi tudi povode za razpad Jugoslavije in vojno, pri čemer med govorci vključuje tako Sarajevčane kot tudi novinarko CNN Christiane Amanpour in nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Film vzporedno prikazuje grozo okupacije in bližino smrti z odrešitvijo v umetnosti in glasbi. Sčasoma uspejo Sarajevčani navezati stik z Bonom in U2 ter se prek satelita javljati na koncerte po vsem svetu, finale filma pa prikaže pomen monumentalnega koncerta, ki so ga U2 priredili leta 1997 v Sarajevu in na katerem je Bono izrekel stavek, ki tvori naslov: "Jeb** preteklost, poljubi prihodnost."
Liffe po Liffu
Med skoraj stotimi filmi na Liffu je bilo seveda še bistveno več družbenih sporočil in kritike, a ta se ne bo poslovila s festivalom, saj številni filmi že kmalu prihajajo v kino. Otvoritveni film Varuhi formule je na sporedu od prejšnjega tedna, ta teden pa prihaja na spored polurni film Pedra Almodóvarja Čuden način življenja. Redna kino distribucija za kratek film je zares izjema, a vestern z gejevsko tematiko ima z Ethanom Hawkom in Pedrom Pascalom tudi resnično impresivno zasedbo in je vreden ogleda. Prav tako je ta teden premiera nemškega filma Hane Slak Niti besede in novega filma Woodyja Allena. V decembru sledijo še visoko ocenjeni film Christiana Petzolda Rdeče nebo, kulinarični Okus strasti z Juliette Binoche in prej omenjeni Prehodi.
34. edicija Liffa je bila kljub odsotnosti dvorane Kina Komuna ena najbolj obiskanih, z razprodanimi predstavami celo ob dopoldanskih in zgodnjih popoldanskih urah, ob tem pa je Telekom Slovenije beležil tudi rekordno izposojo v videoteki DKino. Otvoritveni film Varuhi formule je bil kljub skorajda takojšnji premieri tako oblegan, da so uredili še več dodatnih projekcij, v trenutku pa je bil tudi razprodan najodmevnejši film festivala Nesrečna bitja, ki prihaja v kino januarja in bo najverjetneje med osrednjimi favoriti za oskarje. Film, ki je feministična različica zgodbe o Frankensteinu, je režiral Yorgos Lanthimos, v glavnih vlogah pa izstopajo Emma Stone, Marc Ruffalo in Willem Dafoe. In če že iščemo vzporednice v letošnji filmski beri, imata ta dva filma presenetljivi vzporednici v dveh največjih letošnjih uspešnicah. Medtem ko je film Varuhi formule s svojo zgodbo o jedrski reakciji seveda analogen z Oppenheimerjem, je Nesrečna bitja srhljivo podoben Barbie, a s povsem drugačno umetniško senzibilnostjo. Vsekakor nenavadno filmsko leto.
