Endless Highway

TIP: Zelo, zelo korektne verzije velikih skladb velikega benda.

Čeravno so bili štirje od petih članov The Band Kanadčani, velja danes ta skupina za eno najboljših na sceni ameriškega tradicionalnega rocka. Njihova glasba je bila čista magija. The Band so pisali izjemne skladbe, v katerih so demonstrirali tako na tradicijo oprt kitarski rock, kot tudi izjemno in nadvse avtorsko videnje countryja, bluesa, suthern tradicije, soula, prvinskega rock'n'rolla, folka in še česa. Tisto bistveno v njihovi glasbi pa je bila zagotovo avtorska genialnost šefa skupine Robbieja Robertsona, ki je iz še tako preprostih in že stokrat slišanih form znal ustvariti nekaj povsem novega in unikatnega. Skupina pa je zaslovela tudi zaradi tega, ker so bili prav nekateri njeni člani tisti, ki so sredi šestdesetih sodelovali pri "elektrifikaciji" Boba Dylana, ki je takrat sprožila srdite polemike. Danes pa ima ta Dylanov preobrat že naravnost mitične razsežnosti.

The Band so začeli delovali leta 1967. Nekakšen povezovalni element pa je bil ravno ta, da so sodelovali z Dylanom. The Band nikoli niso bili ravno super-popularni, kar bi si zagotovo zaslužili, bili pa so sila cenjeni med kritiki in kolegi glasbeniki. V svoji burni karieri so ustvarili vsaj tri antologijske albume ter številne "večne" pesmi, kot so: This Wheel's On Fire, Tears Of Rage ter I Shall Be Released, ki so jih napisali z Dylanom, ter The Weight, The Night They Drove Old Dixie Down, Rag Mama Rag in številne druge.

Skupina je prenehala delovati leta 1976. The Bend so se takrat poslovili v sijajnem slogu. Na poslovilnem koncertu so zbrali ekipo super-zvezdniških glasbenih gostov. Vse skupaj pa so objavili v celovečernem filmu z naslovom The Last Waltz. Režiser pa je bil danes sloviti Martin Scorsese. Zvočni posnetek tega spektakla je takrat izšel na trojnem LP-ju. The Last Waltz pa še danes velja za pojem rock filma, kot tudi za enega najboljših koncertnih albumov vseh časov.

Ob 30. obletnici objave The Last Waltz je izšel album Endless Highway, na katerem so se nekateri veliki glasbeniki sila različnih profilov (Jack Johnson, Lee Ann Womack, My Morning Jacket, Josh Turner, Roseanne Cash, Death Cab For Cutie, Bruce Hornsby, Jakob Dylan, Widespread Panic, Jackie Greene, Guster, Gomez, Steve Reynolds, The Allman Brothers Band, Blues Traveler, Trevor Hall ter The Roches) lotili skladb The Band.

Iskati, kaj so ti izvajalci v svojih verzijah izboljšali, je nesmisel. Oziroma, le redke nove verzije se po čemerkoli sploh približajo originalom, presega pa jih prav nobena. No, namen "tribute to" albumov seveda ni v popravljanju in izboljševanju originalov. Gre bolj za to, da se obudi spomin na veliko skupino. In to je vseh sedemnajst izvajalcev na tem albumu opravilo z odliko. Večina novih verzij je v osnovi bolj ali manj blizu originalom, le interpretacije, orkestracije, produkcija in zvok so drugačni. To pa sploh ni tako malo, kot izgleda na prvi pogled. Skladbe The Band so tako zvočno, kot tudi slogovno in idejno popolne. Lotiti se skladbe The Band, vsekakor ni ravno enostavno. Tudi zato je Endless Highway sploh prvi album, posvečen The Band.

Ljubitelji roots, tradicionalnega, country in folk rocka boste ob poslušanju Endless Highway zelo uživali. Večina izvajalcev, tudi tistih, ki malo štrlijo iz ameriškega rock mainstreama (Gomez), je mojstrsko obdelala skladbe - in to na dobri stari klasičen način, ki ga v moderni produkciji dandanes vse manjkrat srečamo.