Ekskluzivni intervju: Zlatko

Lahko malo poveš o skladbi Moja pesem, ki jo je na tvojem aktualnem albumu Svet je lep pela Jadranka Juras, v video verziji pa jo poje Anika Horvat. Zakaj si zamenjal pevko? ZLATKO: »Ne da smo jih menjali, ampak smo hoteli narediti malo drugače. Se prav, na CD-ju je bila Jadranka, potem sem pa Aniko spoznal, pa je sama nekaj omenila, kdaj bova kaj naredila. In potem, ko sem se peljal proti domu, po ene dveh dneh, sem nekaj razmislil in sem poklical, če bi mi z njo za hec naredili spot, pa da pride še odpet. In zdaj smo naredili nek remiks komad tega. Bolj za eksperiment, nič drugega. Ta varianta.« Pa mogoče kaj o plošči? Je dolgo nastajala? ZLATKO: »Ma ni dolgo nastajala. Samo, sem pa rabil nekaj časa, da sem nekak se zavedel, kako stvari potekajo. Se prav, ko je bilo treba posnet vokale, na začetku, nisem vedel koliko to stane, kam je treba iti. Vse to mi je bilo pod vprašajem, celotna zadeva. Od tistih, ki so vedeli, ti mogoče kdo ni hotel povedat. Tudi tisti, ki je videl, da se ti veliko bolj boriš kot ostali, je bil tiho. In jaz sem naredil ene par velikih napak. Kar se tiče recimo… Enkrat sem šel recimo snemat demo, 'kao' vokale, pa sem vrgel 150.000 tolarjev, pa iz tega nič ni ratal. Zato, ker enostavno… je bila to ena šola. In v bistvu sem potem… Čez celotno svojo kariero doživljam več šol, kot mi jih lahko katerakoli država ponudi. Ne hecam se, res. Od različnih ljudi, do spletk, prevar. Ne vem, te kdo odrine stran, pa ti ne zna povedat, pa moraš vse sam preštudirat. Pa: 'Aja!' šele čez dve leti dojameš, zakaj te nekdo ne mara. Milijon enih takih stvari se dogaja.« Že veš čas delaš s Anžetom Kacafuro? ZLATKO: »Ja. Jaz sem na Fužinah živel, on tudi. On je bil raper, jaz sem bil pa, ne vem, mlad čefur. Jaz sam igral skoz… fuzbal je bil meni ena A, se prav, prva liga mi je bil fuzbal. Vse ostalo ni bilo pomembno. Fuzbal pa ženske, to je to. Pa zdrav sem bil pa itak! Pol pa, pač s časom, minilo je toliko in toliko časa, jaz sem bil kakor vsi Guns'n'Roses, ne vem, pa rap, narodna, ples, karkol, skoz, karkol se je dogajal, break dance smo brejkal, pa te fore. Ampak potem pa je prišel čas, da sem njega in Igorja spoznal, to rapersko družbo in sem se začel potem z njimi družit. Začel sem z njimi hodit na te žurke, sem spoznal ene par teh raperjev, potem sem pa videl, da pač oni neki tam freestylajo, pa sem še jaz malo začel freestylat, pa sem videl, da to sploh ni tako težko, kakor naj bi zgledal in sem potem kar rekel, OK, in potem mi je ta rekel, ja dej, dej, dej… oni so bili še ful noter, Anže je tudi še full repal, danes pa več ne. Danes pa več ali manj samo producira in piše tekste.«

Si ti napisal besedila, on pa glasbo? ZLATKO: »On je poskrbel za celotno produkcijo na CD-ju. Je pa res, da ve, kaj mi je všeč. Se pravi, on ve, da je meni bolj všeč tista glasba, k se res špila in to na glas - od saksofonov, do violin, shakerjev, se pravi čim bolj živahno, da sodeluje čim več ljudi, bolj se počutim.« Ste tudi na plošči Svet je lep imeli to, živo produkcijo? ZLATKO: »Ja, ja, smo. Nekaj smo, ja. Večina, recimo saksofoni so v živo, par violin je v živo, kitare so v živo, kakšen bas je v živo. Že na prvi plošči smo se odločili, da bomo bolj živahno poskusili vse to speljat. Da ni samo en loop, ki bi se skoz ponavljal. Hotel sem bolj - glasbo.«

Zdaj imaš živ bend, a ti drugi kaj zavidajo? A so kakšne zamere na tej sceni? ZLATKO: »Ja, mi. So. Kakšni se ne znajo obnašat. Eni pravijo recimo, da to ni več hip-hop, eni so tiho. Različne zgodbe slišim od različnih ljudi. Pa se s tem ne obremenjujem, ker mislim, da smo mi tukaj, da delamo glasbo, še posebej, če se da s to glasbo kaj povedat, toliko boljše, če ti uspe kaj povedat. Zdaj pa, če se kdo vpraša, kako je ta model lahko, ne vem, v enem letu… Ker kakor vidim, se mi je res nekako uspelo prebit se na sceno. Ampak jaz tega ne vidim, ker sem nekak non-stop v naletu, non-stop delam. Se prav, mene, ko boš poklical, jaz nisem nekje, pa ne vem, kaj bom delal. Ni me, ne vem, stojim, pa nimam pojma, ne vem, kam bi se dal. Jaz vem, kam bi se dal. In to je razlika, recimo. Celo Doša, ki je začel rapat pri štirinajstih, pa rapa že od štirinajstega, se prav do štiriindvajsetega, pa je prišel do mene, pa je rekel: 'Lej, moram ti čestitat. Kao, ne rečem, da si najboljši, samo ti pa dam nagrado za trud.' A veš, kao. Pa sem rekel, da razumem. Kar se pa tiče benda, pa, jaz sem imel ves čas željo imeti bend. Pri petdesetih se jaz vidim nekje v enem jazz klubu, zakajenem in da govorim zgodbo enim petim parčkom. Več ne rabim. To je to. In potem, Maribor, Koper, Škofja Loka, Kranj, Murska Sobota in sam take turnejce delat, to je to.«

Ampak o teh zamerah nisi kaj dosti povedal. ZLATKO: »Ne, ker se nerad obremenjujem s tem.«

Je pa rivalstvo? ZLATKO: »Ja, v bistvu je. Kar borimo se, fantje, eni z drugimi. Po mojem, no. Čeprav jaz mislim, da se mora vsak človek zavedat, kaj hoče delat.. Se pravi, če dela to zaradi tega, ker je to the best, potem naj to dela, ker je the best. Jaz delam to zato, ker sem to jaz, jaz se zares tako počutim, dobro se počutim v tem, ni mi žal nobene minute, ki sem jo preživel v tem. Pa ne vem, da bi zdaj za vsakogar posebej začel naštevat, da se primerjam s komerkoli, se enostavno ne morem z nobenim od njih primerjat. Jaz imam svoj pogled na svet. Vsak od nas ima svoj pogled na svet. Enim gre na živce, ker sem dal naslov plošče pozitiven Svet je lep. Eni bi najrajši prišli, pa me polomil. Samo ko dobro vedo, da me ne morejo polomit. Ker vedo, da se bom vrnil s palico. Ko bodo oni prišli s pištolo, se bom spet vrnil preluknjan nazaj in bom spet stal za tem, da je svet lep. Ne da bi hotel kogarkoli s čim ogrožat, sem taka pozitivna oseba. Glede na to, da imamo, kamorkoli pridemo, na katerokoli stranišče, imamo pipo, iz katere teče pitna voda. In že s tem moramo biti zadovoljni. Dokler je tako. Da moramo tudi paziti na okolje. Jaz sem ful občutljiv tudi na te zadeve, če vidim, da kdo kaj skozi okno vrže. Take stvari mi gredo, recimo, ful na živce. Mogoče ne zgledam tak, ampak, recimo, to me zelo moti. Ne moti me, recimo, da je center umazan, to razumem, ker je toliko ljudi, in pač mečejo. Ampak moti me recimo, ob reki… Sem bil zadnjič pri slapu Savica in občudujem naravo in se sproščam in vdihujem svež zrak in potem pogledam dol, prek tiste ograje in vidim Laško, Union, čike in mi uno… Katera ovca je to sposobna, da meče dol. Ko da ima robotka, no, ne bi rekel, če bi imel robotka za sabo, da za njim pobira. Ampak… Take stvari, recimo, mi gredo na živce. Večina teh raperjev ne razmišlja tako kot jaz, ker pač nismo iz istega testa. Oni preveč mogoče gledajo filme, pa saj tudi jaz gledam filme… Vsak ima svoj način, da razlaga o tem. Je pa žalostno, da te lahko tako: 'Glej ga, ta se je pa kar tako obrnil.', čeprav noče človek nikomur nič slabega narediti. Ampak tako je v teh zadevah danes, res.«

Si iz tega razloga pristopil tudi k Unicefu? ZLATKO: »K Unicefu sem šel iz enega preprostega razloga. Ker sem, na primer, slišal, da v Afriki letno ubijejo ene dvesto tisoč ljudi. To je veliko za cel ta kontinent. Že če bi jih deset, je to veliko. In take stvari. In razno razni posnetki, ki jih vidiš, in slišiš razne zgodbe, pa če se poznaš kakšnega Afroameričana, kakor sem imel sam šanso, da sem kakšnega spoznal in ti razlaga: 'Da ne boš mislil, da je tam sama džungla, seveda imamo tudi mi nebotičnike, pa ne vem kaj vse živo.' Je pa res, da imaš tam milijon teh scen, ko se ne ve kdo je glavni in se skoz med sabo, potem so tukaj tudi žrtve, od naravnih katastrof, pa do teh političnih zadev. Se pravi, kljub temu, ne glede na to, koliko imajo diamantov, pa teh zadev, mi ni jasno, kako ne morejo s tem, iz naravnih rud, ki so z njimi bogati, kako jim ne uspe zadržati jih zase, to imajo spet po moje belci čez in če bi se v to poglabljal, bi lahko celo življenje temu posvetil, pa še ne bi dobil odgovorov. Potem sem pa šel do Unicefa ravno zato, da naredim… Bila je zadeva, če bi naredili en komad, Unicef ima 60 let, tak pa tak komad… Svoje misli, kar si jaz mislim za tiste otroke dol. To je bila pač tista kitica. Jaz sem bil takoj za, to ni bilo mišljeno, da se takoj naredi, mi bi samo moral to enkrat odrepat. Potem, ko smo se dobili, smo naredili ta komad, smo odrepal, po tistem koncertu sem gledal, a to je bilo to. Mislim, da smo naredili vsak dober tekst in s tem bi bilo dobro prikazat, da za tem stojimo. In če se da s tem kaj zaslužiti na ta način in poslat dol. Zdaj imam spet določene ljudi, ki mi trdijo, da ta denar, ki se zasluži, ne gre dol. Ta spot je bil… zakaj so spot posnel, zakaj niso denarja, ki so ga dali za spot raje poslali dol. Ampak fora je v tem, da je bil spot narejen v koproduciji RTV Slovenija, pa milijon enih sponzorjev je bilo zraven, od nas nihče ni nič zaslužil in to se je naredilo zelo poceni, ta spot. Ta spot je bil zelo poceni narejen, glede na to, kakšna je kvaliteta. Samo zdaj to vsakomur posebej razložiti, pač spet nimam časa, da bi se poglabljal v take stvari. Pravim, da če so zaslužili s temi sporočili, primer, ne vem, naj dobijo čimveč. Zdaj, koliko bodo oni dal dol, to ni na meni. To naj potem bog presoja, kdo je tukaj ostal hudič in kdo ni. Jaz sem svoj del naredil z dobrim namenom, da pomagam ljudem, ki rabijo pomoč. Ne rečem, da jaz ne rabim pomoči, seveda rabim pomoč. Rabil bi za zobarja ene štiristo, petsto evrov, da mi zrihtajo mal zobe, ker to naše zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujem vsak mesec, te samo krpajo. In krpa na krpo, to nikamor ne pelje. Će greš pa k privatniku, ti pa reče… ti malo več kot pol plače vzame. Ampak ne boli mene tako, kot tiste, ki nimajo niti pitne vode.«

A si v službi? ZLATKO: »Ja, sem v službi, seveda. Urar, urar, mislim, ure prodajam. Pet let že.«

To, kar vidimo v tvojem videospotu. ZLATKO: »Tako. To je vse povezano. Pri meni ni nabijanja nobenega. Delam od, ne vem, že… Potem, ko sem šel v prvi letnik, sem začel delat. Sem šel prvo v McDonalds in od takrat ves čas delam in še se nisem ustavil, to je nekje od 1997, 1998. Takrat sem prvič začel delat in od takrat se nisem zaustavil, tako da je že kar deset let. S tem, da imam pa samo ne dve leti delovne dobe, ker sem prej delal preko študenta.«

Je Rašo Nesterović res iz tvojega bloka? ZLATKO: »Iz mojega bloka! Sosed. Sosed. Jaz tako razlagam te zadeve. Kamorkoli sem prišel na intervjuje, od Cerkna, do Velenja, do Celja, Maribora, ne vem. Me vsak vpraša: 'Aja, s Fužin si, tam ste znani po tem, ne vem, streljate, koljete…' Pa ni vse tako črno belo. Če bom jaz predstavljal to zadevo, ja, droga, to… Saj lahko povem, da je, samo to je za mene slabo. Jaz pa po navadi obrnem te intervjuje tako, da povem, da imamo tudi določene osebe, na katere smo lahko ponosni. To so, recimo Radoslav Nesterović, Zlatko Ljubijankič, Luka Žinko, to so fuzbalerji, ki jih naštevam, Samir Handanovič. In to so v bistvu vse moja generacija, razen Rašo, ki je ful starejši, ampak vsi zadnji, ki sem jih naštel, to so vse moja generacija. Pa recimo Matjaž Tanko, Oto Pestner in je zelo veliko recimo takih ljudi, za katere lahko človek reče, da so tudi iz Fužin in da je tudi dosti pozitivnih stvari z našega konca.«

Je pa v Fužinah drugače tough life? ZLATKO: »Povsod je. Jaz verjamem, da je v vsakem blokovskem naselju, od Maribora, do Velenja, do Kopra. Kjerkoli imate blokovsko naselje, kjerkoli je veliko mladih fantov, katerih oče in mama sta zaposlena za petsto evrov na mesec ali pa še manj ali pa da je samo mama samohranilka, se dogajajo te stvari, da človek začne krasti, da človek začne razmišljati, kako bi lahko zaslužil, brez tega, da bi končal šolo. Tu so prodaja drog, vlomi, kraja, preprodaja, itd, itd, Tako da se to dogaja, ampak vsak se lahko odmakne, kakšen propade, kakšen zaide in takšnih zgodb je nešteto.«

Tudi o tem poješ. ZLATKO: »Tudi o tem. Jaz pač povem vse, kar vidim, iz spominov. Kar se je meni dogajalo, oziroma mojim znancem, mojim prijateljem in se še nekje dogaja danes, samo nekje drugje. In jaz pač verjamem, da… Nekateri me vprašajo, zakaj ne narediš kakšnega 'zajebantskega' komada? Trenutno mi še ni do zajebancije. Ko mi bo do zajebancije, boš pa to opazil. Ni mi pa zdaj, da bi se šel zdaj nekaj zajebavat, pa poskušal ene smešne stresat, ker raje povem, držim se tega, da poskušam opisat dejansko stanje. Je pa žalostno, da kakor gledam, slovenski radii, ne marajo ravno tega. Ne marajo resnice. Ljudje ne marajo resnice. Če bo meni recimo nekdo v obraz povedal, da sem grd, bom jaz to prenesel, pač zato ker sem tak tip. Samo sedemdeset odstotkov ljudi, ki bi jim povedal po resnici, bi to zabolelo. Se pravi, če bom jaz govoril vse po resnici, kakor govorim po resnici, se zna zgoditi, da… 'Ta model ni cool. Ne toliko tega razlagat.' In to je žalostno. Jaz ne morem priti… Rad pridem na intervjuje, kjer imam proste roke, kjer lahko govorim. Ne pa, da če bi kaj rekel, droga to, droga tisto, jaz lahko o tem povem dosti, ker sem bil zraven. Če me boste pa vprašali a mol, c mol, se bom pa ustavil in zaprl usta in bom raje poklical svojega kitarista in bom rekel: 'Daj jim razloži!'«

Si imel tudi sam težave z drogo ali si samo gledal, kaj se je dogajalo? ZLATKO: »Ma, nisem imel težav z drogo. Jaz sem imel težave s tem, da sem imel skoz že, odkar se poznam, dosti energije, pa imel sem težave s tem, da smo, ko je bila vojna v Bosni, smo dobili del družine v Slovenijo. Imel sem garsonjero, že tako smo bili štirje v njej, potem sta bila še babica in dedek in to je težava, recimo. Hvaležen sem, na nek način recimo, določeni ljudje mislijo, razlagajo, pljuvajo po Sloveniji. Jaz sem hvaležen, recimo, da je slovenska vlada sprejela določene begunce, ko je bila vojna v Bosni. To sem jaz vse videl. In to gledam objektivno, gledam dejansko, kakor je, kakor sem doživel stvari. In to pač lahko povem. In sem hvaležen, da se je tako odreagiralo, kakor se je, da se je pomagalo, kakor se je lahko. Je pa žalostno to, da sem pa imel potem veliko časa, da je oče delal nadure, da je mama delala nadure, da dela že, ne vem koliko časa, da lomi hrbet, pa vse za drobiž. Pa sem imel malo preveč časa, da sem spoznal recimo, kako zgleda ko se joint navije, kako izgleda, ko se začne kadit, čeprav nikoli nisem rad kadil, ampak sem v bistvu vse to dal čez, vem pač, kako izgleda kokain, vem, kje se ga da kupit, poznam nekaj ljudi, ki ga prodajajo. Pa jih ne bi šel scinkat. Jaz verjamem, da vsak od njih ima to pravico, če država krade, ne more pričakovat, da bodo vsi državljani pošteni. Če je v državi luknja, potem je tudi na ulici luknja. Do takrat, ko bo država kradla, dokler ne bodo hoteli tega malo bolje organizirat, se pravi, če se cene lahko dvignejo v desetih letih za dvesto odstotkov, plače nekaterih pa so mogoče le za pet odstotkov višje, to je žalostno. In ni čudno, da potem ne moremo vsi ostati, pa žvečit, pa saj bo, pa upat v boljše… Eni me vprašajo… Eni, recimo, vidijo smisel samo v dobrem avtu, jaz v avtu več ne vidim nič. Meni en pleh recimo nič ne šteje, medtem, ko bo to nekomu glavno v življenju. Jaz ne morem voziti BMWja. Lahko bi vozil BMWja, dobrega. Samo bi še zmeraj bil pri mami. Ker še zmeraj sem z mamo in očetom. Čeprav sem vzel kredit, da smo se lahko preselili, tudi jaz, ampak smo šli vsaj v večje stanovanje in smo se končno preselili. Da se vrnemo nazaj na droge. Od alkohola do droge, ja vse sem pač, bil sem nadrogiran in napil sem se ga in sem se kar odmaknil od tega. Hvala bogu. Zelo sem vesel. Vse, kar mi je manjkalo v življenju, sem zmeraj našel vse v glasbi, samo sem se pa družil z različnimi ljudmi. Družil sem se z raperji, družil sem se s čefurji, družil sem se s hazarderji. Hodil sem v kazino, da sem lahko spoznal čimveč stvari s čimveč življenjskih strani. In ni mi žal, če bi se še enkrat rodil, še enkrat bi šel vse čez dati, da točno vem, kako določene osebe razmišljajo. Poznal sem nekaj ljudi, ki so umrli od teh drog. Zato sem tako občutljiv glede teh zadev. Pa ves čas poudarjam, nimam nič proti osebam, ki to prodajajo, da bi jih hotel odmaknit s sveta pa to. Samo dokler jim pa ne morem zagotovit drugega zaslužka, dokler ne deluje sistem, kakor je treba - kar močno verjamem, da nikdar ne bo - bo še zmeraj tako žalostno. Trudim se, da vsej mlajši generaciji povem več teh različnih zgodb in to mislim, da bi morali raperji delat. Opozorit na svoje napake, ki jih je doživel!«

Kako pa gre plošči? Čez radie si se sicer čisto upravičeno pritožil. ZLATKO: »S ploščo sem super zadovoljen. Gre pa za to. Izdal bom single in moj single ne bo mogel biti tako hiter hit kot kakšen od Jana Plestenjaka. Čeprav poslušamo non-stop eno in isto glasbo. Non stop je v bistvu žalostno. Pa ne rečem, da zdaj, da hočem povedat kaj slabega čez radie. Hočem samo povedat, da je ta mentaliteta zgrešena, se pravi, da bi človek moral stati ob človeku, se pravi, eni bi morali drugim pomagat. Sosed bi moral sosedu pomagati, ne pa da kdo, ki hoče kaj novega povedat, da se ga zadržuje, ker njegovi teksti niso primerni za tvoj radio. OK, oprosti, da pa poslušamo ves čas, 'Zapustila si me. Jokal sem. Padel sem na tla. Ne morem se pobrat. Uauaua.' Tako jokanje poslušamo že, ne vem, od sedemdesetega, po mojem. In je žalostno, da podpirajo... No, ne moti me toliko to, da podpirajo to. Moti pa me, da podpirajo, recimo, več tuje glasbe kot domače glasbe. In potem se sprašujejo, zakaj smo mi tako zaostali, recimo s spoti. Ja normalno, da smo, če svoj denar vlagaš v njega, vsaj jaz ga. Če bi pa dobil vsaj kaj radijskega predvajanja, bi se ti mogoče vsaj malo vrnilo in bi lahko spet vložil za boljšo varianto in dokler bodo bolj podpirali Madonno kot mene. Tega ne razumem, kako je to sploh možno. Da recimo bolj podpirajo Madonno, kot recimo enega svojega umetnika. Če bi bilo pol - pol ne bi bil jezen, a ker bolj podpirajo tuje kot slovenske, sem pa malo jezen. Potem mi je pa tako malo žal. To mi gre recimo na živce.«

Kako pa vidiš domačo sceno rapersko, ali je to sploh važno? ZLATKO: »Tako pravim, kot je rekel en moj prijatelj, vsak od nas ima danes računalnik, si lahko kupi mikrofon in gre naredit komad, demo. Gre za to, da je veliko raperjev, ki jih še sploh ne poznamo. Veliko raperjev na žalost sploh ne bomo spoznal, zato ker veliko raperjev, preden sploh pride do tega, da jim uspe posneti ploščo, obupa. To je žalostno. Veliko raperjev je bilo pred mano, za katere so govorilo to in oni, ko jaz še razmišljal nisem, da bom rapal. Ampak vse, ker lahko jaz svetujem raperjem je, da je treba imeti voljo in vztrajnost in to je to. Se pravi, če si človek nekaj zabije v glavo in da res o tem na nek način sanja, da je to res njegova želja, potem po moje ni meje, da te ne more nič zaustavit. Zato, ker če si ti odkrit maksimalno in če poveš točno tako, kot je, mislim, da ljudje, ki te vidijo, vidijo, da ti ne smrdiš. Ampak enostavno, da rečejo: 'Lej ta pa ma neki.' In dokler bodo tebe ljudje imeli radi, te noben radio, noben medij ne more zaustavit.«

Boš povedal še kaj? ZLATKO: »Svet je lep, nasmej se.«