Alvin Lee

TIP: Veliki mojster kitare blesti s prefinjenim, sila raznolikim, vedno nezgrešljivo klasičnim in nadvse atraktivnim (blues'n'roll) rockom.

Čeravno danes (povsem po krivici) malce pozabljen, je Alvin Lee eden največjih in najvplivnejših kitaristov vseh časov. V drugi polovici šestdesetih je ta britanski pevec in kitarist ustanovil zasedbo Ten Years After, ki je bila v marsičem ultimativna kombinacija blues rocka in psihedele. Zaradi izrazitih in nekonvencionalnih kitarskih riffov in mestoma za takrat sila težkega zvoka Ten Years After veljajo za prototip heavy metal skupine in eno najboljših hard rock skupin vseh časov.

Alvin Lee se je zapisal med večne leta 1969, ko je na Woodstocku izvedel skoraj dvanajstminutni rock'n'roll killer I'm Going Home in v njem demonstriral za takrat nadzvočno hitre kitarske solaže. Lee je praktično skoraj še desetletje po tem pri večini veljal za najhitrejšega kitarista na svetu. Ten Years After pa so do leta 1974, ko so se razšli, objavili vsaj pet albumov, ki danes veljajo za klasike rocka.

Od razpada Ten Years After Alvin Lee v glavnem nastopa kot solist. V svoji bogati karieri se je ta izvrstni kitarist in pevec, ki bo čez nekaj dni dopolnil 63 let, lotil marsičesa - od klasičnega rocka, rock'n'rolla, bluesa, countryja rockabillyja pa vse do pop rocka in še česa. Ne glede na to, kaj je igral, je Lee v svoji glasbi vedno ohranil dobršno mero blues topline, atraktivnega kitarskega igranja in klasične rock patine.

Leejev najnovejši album Saguitar je precejšnje presenečenje. Lee se na njem kar nekajkrat vrne v čase Ten Years After in k tistemu zmagovitemu zvoku šestdesetih. Na drugi strani pa se ponovno ozira po ameriških tradicionalnih zvrsteh, kot so izvorni rock'n'roll, rockabilly, blues in tudi po tistem naelektreno zaprašenem, a sila toplem zvoku tradicionalne blues in rock'n'roll godbe Memphisa. Pravzaprav je na Saguitar praktično vsaka skladba nekaj drugega. Album odpre čisti rock'n'roll v slogu nažganega Elvisa. Sledi izjemna in zelo mehka blues skladba, ki se prelevi v razbeljen, tektonski hard rock s sijajnim refrenom… in tako naprej… raznolike blues, rock'n'roll, rockabilly, hard rock in klasične rock skladbe se vrstijo v poljubnem zaporedju. Lee pa v vsaki demonstrira kanček svoje neizmerne kitarske magije in izjemnega občutka ter se drži tradicionalnega zabluzeno-rockerskega zvoka, ki mestoma potegne na šestdeseta, drugič spet na ameriški tradicionalni rock, kitarski pop rock osemdesetih in tretjič na skoraj claptonovsko ali caleovsko mehkobno bluzenje. Vmes pa Lee nasuje še nekaj razbeljenih hard rock skladb, kot tudi ultra počasnih in filmsko sanjavih bluesov. Čisto posebno mesto na albumu ima skladba Rapper, v kateri je Lee beatom ritem mašine po zztopovsko dodal nekaj hrapavih in energičnih kitarskih blues in rock riffov ter vse skupaj odpel v napol bluesovskem in napol raperskem narativnem stilu. Seveda pa tudi v tej, kot v večini ostalih skladb pade razposajeni kitarski solo.

Saguitar vsekakor spada med tri najboljše Leejeve solistične albume. Ljubitelji bluesa, klasičnega rocka, pop in easy rocka ter tudi rocka šestdesetih pa te plošče nikakor ne smete spregledati.