Alicia Keys

Po izjemnem, a melanholičnem albumu The Element Of Freedom, ki ga je Alicia Keys izdala leta 2009, smo tokrat pričakovali veliko. Na primer vsaj še kakšno skladbo v slogu Un-thinkable, ki zveni kot ponedeljkovo jutro, nekaj udarnih in spevnih skladb v slogu Empire State of Mind in seveda še kakšen vpliv Beyonce in Jay-Z-ja, ki pri r'n'b izvajalkah praviloma ne škodi.

A kot se rado zgodi pri velikih pričakovanjih ter izvajalkah in izvajalcih, ki so se znašli v veselem obdobju svojega življenja, večjih pretresov Girl On Fire ne prinaša. Že naslovni singel zveni kot uspešnica Leone Lewis, čeprav v njem rapa Nicki Minaj, in tudi v Brand New Me, ki morda res napoveduje preporod, večjih novosti ni mogoče zaznati: klavirski uvod, dolgo stopnjevanje in basovski bobni, kot smo jih pri Alicii Keys že navajeni. Seveda večina njenih skladb sloni na izjemnem vokalu in klavirju, kar je povsem legitimna strategija, a ob odsotnosti drugih producentskih prijemov občasno že malce naporna, na primer v duetu z Maxwellom Fire We Make, ki bi bil težko še bolj dolgočasen.

Pričakovanja vsaj delno izpolnjuje skladba New Day, ki (spet) ponuja tematiko preporoda, ritem na poskok pa spominja na Beyoncino skladbo Girls (Run The World). Tears Always Win nekoliko odzvanja retro pristop, ki ga poznamo že iz skladbe You Don't Know My Name, medtem ko se v skladbi Limitedless uspešno spogleduje z Rihanninim načinom petja. Eden izmed presežkov je zagotovo skladba When It's All Over, ki navdušuje z nekoliko jazzovskim ritmom, ki pa se konča s pogovorom z Egyptom, pevkinim dveletnim sinom. No, to zagotovo ni tisti vpliv Jay-Z-ja, ki bi si ga želeli.

Girl On Fire res ni The Element Of Freedom, a je kljub temu soliden album, poln spevnih, z basovskim bobnom bogatih skladb. A o večkrat omenjenem preporodu bi težko govorili.