Slikar, ki parazitira v arhitekturo

Slikar Andrej Kamnik izhaja iz vprašanja, kje in kakšno je mesto slike v sodobni arhitekturi. Skozi projekte išče odgovore, ki so povezani z možnostjo povezovanja podobe s sodobno zgrajenimi prostori. Rešitev skozi interdisciplinarno perspektivo ponuja več, te pa tudi neprestano razvija.

Eden od odgovorov, ki je tako kot "drugi nastal na podlagi slikarskih problemov", kot to umetnik opredeli sam, je projekt Vetrni model (Wind Model) iz leta 2007, ki ga je Kamnik nadgradil na podlagi objekta Flow 5. 0. Tega so skozi kreativni dialog, na podlagi slikarjeve ideje in v sodelovanju z njim, razvili v arhitekturnem studiu Roosegaarde. Umetnik je v Vetrnem modelu začrtal možnosti za razvoj interaktivne fasade, ki ponuja tehnološke rešitve za komunikacijo med zunanjostjo in notranjostjo arhitekturnega objekta. V tem primeru je veter tisti element, ki ga tehnološka podpora prepisuje v likovno podobo. Vizualizacija naravnega pojava pa tako naseljuje arhitekturno krajino. Notranje in zunanje prostore slikar na tak način razpira v neposredni dialog, med njimi vzpostavlja interaktivna razmerja. Enako počne tudi na ravni med arhitekturo in likovno podobo, prav tako tudi v prepletu med tehnologijo in naravnimi pojavi.

Izhajajoč iz teze, da sodobna arhitektura v veliko primerih ne "prenese več klasične slike in je zato treba podobo vpeljati na drugačen način. Na digitalni ravni in neposredno na steno", Kamnik svoj avtorski predlog razvija še naprej. Povezal se je z računalniškim programerjem Markom Pihlarjem in tako prototip interaktivne fasade in notranjih zidov v interakciji z vetrom, prepihom ali zračnimi tokovi klimatskih naprav znotraj arhitekturnega objekta, skozi projekt Podoba vetrne kode (Wind Code Image) nadgrajuje.

Kamnikovo prevajanje zunanjosti v notranjost skozi tehnološki podpornik vetrni dogodki postajajo animirane podobe, projicirane na steno, se tako obrača k možnostim senzoričnih, odzivnih in dinamičnih arhitekturnih elementov, ki jih je mogoče vključiti v novogradnje. Kamnih in Pihlar sta za ustvarjalno vpletanje podobe v arhitekturni objekt razvila tudi pojem – parazid. "Oblikujem namreč nekakšne zidove, ki so v funkciji podobe. Gre za soobstoj zida in njegovo parazitiranje. S podobami naseljujem zid, pa naj ga zasnujem sam ali se vanj vpletem naknadno. Na tak način arhitekturna in slikarska površina med seboj sodelujeta."

Umetnikov predlog je torej, da bi podoba svoje mesto znotraj zgrajenega objekta dobila že v arhitekturnem načrtu. Zanima ga sodelovanje z arhitekti, kjer bi slikar in arhitekt že na začetku razvijanja projekta skupno oblikovala tudi likovno raven arhitekture, na tak način pa že na konceptualni ravni začrtala mesto podobi.

Za Kamnika vsakokratni kreativni izziv predstavlja stena s svojimi razsežnostmi in omejitvami, ki kodira podobo, še pravi slikar. Likovna raven pa je tista, ki orisuje morfologijo arhitekture in se hkrati povezuje tudi z zunanjimi prostori in naravnimi pojavi.

Prostor v sliki, slika v prostoru Spraševanja o statusu podobe pa se Andrej Kamnik loteva tudi v kontekstu klasičnega slikarskega dela, slike. Tudi v tem mediju ga zanima razmerje do prostora. Medtem ko v projektih, povezanih z digitalno podobo, raziskuje razmerje med zunanjimi in notranjimi, naravnimi in arhitekturnimi prostori, obravnava različne gradbene materiale in možnosti gibanja podobe, pa se umetnik na ravni slike ukvarja z iluzionističnim prostorom. Pri tem ga zanima dvodimenzionalna podoba, ki je vezana na tridimenzionalni objekt, fizično manifestacijo likovnega dela, ki za svojo dokončno osmislitev prav tako potrebuje steno.

Na ravni klasične slike umetnika zanima preplet stvarnega objekta in iluzije, vprašanje fizičnosti in podobe. V to se poglablja, to pa skozi svoje delo izničuje ali poudarja. Slika za Kamnika tako ni zgolj "okno v navidezni svet, temveč je hkrati tudi fizični objekt. Prenašam jo lahko levo in desno, lahko jo obesim na strop ali zid. V tem primerih me zanima, kako deluje kot objekt, ki obstaja sam zase, kar se dogaja v galerijskem kontekstu, in kako, če ga vključujem v arhitekturo".