Torek, 2. 6. 2015, 11.16
8 let, 8 mesecev
Kaj v teh dneh razsvetljuje Ljubljano?
Letošnji festival Svetlobna gverila, ki se že deveto leto zapored na podlagi projektov domačih in tujih ustvarjalcev posveča mediju svetlobe, je na različnih ljubljanskih lokacijah v pogon spravil najrazličnejša umetniška dela.
Tema tokratne izdaje je V tèmi, program pa oblikujejo razstave, instalacije, projekcije, performansi, predavanja in delavnice, ki naseljujejo tako galerijske prostore kot javne mestne površine.
Tako kot že pred tem tudi v tej izdaji Svetlobna gverila na inovativen, simpatičen in živahen način kaže, da je svetloba lahko tema, lahko je medij, pa tudi izhodišče za kritičen razmislek o aktualnem času in prostoru. In to še posebej v letu, ki ga je Unesco razglasil za Leto svetlobe in svetlobnih tehnologij.
Medtem ko je v Galeriji Vžigalici in njeni okolici, v Križevniški cerkvi in na vrtu poleg nje ter v parku Zvezda še vedno mogoče videti svetlobne projekte, so včeraj zasvetili še novi. V prihodnjih dneh bodo še drugi.
Nemška umetnica Claudia Reh si je za svoje platno za nekaj ur izbrala pročelje stavbe ZRC SAZU, kamor je s pomočjo grafoskopov projicirala svoje vizualizirane misli, polne podob, tudi odbijajočih, senc in svetlobe ter barv. Ogromno fresko je avtorica dopolnjevala še v živo, pred občinstvom.
Napihnjena skulptura iz PVC-materiala je zavzela organske oblike velikega volumna, iz svoje notranjosti navzven prepuščala gibajoče se luči, na eno izmed svojih površin pa projicirala video, poln podob, želja.
Ali kot so zapisali ob projektu napihljive skulpture: "Mesto je naše. Niti občinska uprava niti oblastniki, niti muzeji niti galerije niso bili tu pred nami, prebivalci in pohajalci. Mesto je živ dokaz, da smo se naselili, obljudili, da obstajamo na tem ozemlju v koeksistenci z okoljem. Mesto je naš dogovor o sobivanju, mesto je naš projekt."
O muhi enodnevnici, kar je bila v tem primeru napihljiva skulptura, pa so dodali: "Napolnimo prostor s svojo prisotnostjo in postavimo neprisvojljiv, tuj, vesoljski objekt na ulico ter ga poimenujemo svetlobni meteorit. Zidove stavb preoblikujemo z odsevno svetlobo meteorita, ki jo lahko usmerja vsak pohajalec. Meteorit uporabimo, izrabimo, nanj projiciramo svoje želje. To imenujemo prilagajanje in podrejanje funkcionalnega 'urbanega planiranja'. Ali drugače, gre za ekscentrično postavljanje lastne poetične scenografije."
Svetlobni meteorit je nastal v skupnem premišljevanju, sodelovanju, druženju in ustvarjanju Polone Černe, Aleksandre Saške Gruden, Larise Kazić, Nine Koželj, Gorazda Krnca, Zorana Srdića Janežiča in Andreja Strehovca ter s podobnim ciljem – da s svojimi dejanji, podobami in zamislimi naselijo neprisvojljivo, torej mestni prostor.