V Avstriji se je počutila kot v zaporu

Kot nadarjena najstnica se je avgusta 2012 odpravila v oddaljeno avstrijsko mesto, ki leži v bližini švicarske meje. Tja jo je napotil sponzor, a ji s tem storil medvedjo uslugo. "Bilo je nevzdržno. Na treningih se ni dobro delalo, trenerji niso bili dovolj disciplinirani, tako da sem na turnirje hodila sama. To pa ni najboljše. Trenirala sem le dve uri na dan," se je spominjala zaporniškega režima – če si sposodimo njen izraz –, ki je vladal na teniški akademiji v Bregenzu, saj v prostem času ni smela zapuščati akademije.

"Prepuščena sem bila sama sebi. Zdaj, ko sodelujem z Boštjanom Dobelškom in Uršo Klemenc, je veliko bolje. Zdaj sem v pravih rokah. Treniram šest ur na dan in se počutim prerojeno. Sem na pravi poti in verjamem, da ne bom več razočarana. Pač, storila sem napako, katere ceno plačujem še zdaj," si je očitala 19-letna Celjanka, ki se je v Avstriji znašla v nehvaležnem položaju. Želela je posnemati potezo številnih igralk, ki so prišle na akademijo, a po nekaj mesecih ugotovile, da v takem okolju ne bodo napredovale, in jo zapustile. "Tudi sama sem želela oditi, a sem se zaradi dogovora s sponzorjem znašla v šahu. To preprosto ni bilo mogoče, tako da sem bila prisiljena ostati."

Staršev ni videla šest mesecev

Neverjetno, a po besedah Kolarjeve resnično. Čeprav je bila na teniški akademiji, kjer naj bi zajemala znanje z veliko žlico, je trenirala le dve uri na dan. Več ni bilo mogoče, saj so se vhodi na igrišča zaklepali. "Telefon sem lahko uporabljala le eno uro na turnirjih, starši me niso mogli obiskovati, tako da jih nisem videla šest mesecev," je naštevala "zaporniške" razmere, s katerimi je imela opravka v Dornbirnu. Ko je lani zapustila akademijo, si je pošteno oddahnila.

Omenjene akademije noče več videti. Izmed znanih igralk jo obiskuje le še Avstrijka Yvonne Meusburger (Nastja bi se lahko z njo pomerila že prihodnji teden na dvoboju pokala Fed v Budimpešti, op. p.), preostale pa so jo sorazmerno hitro zapustile.

Da se forma vzpenja, je dokazala prejšnji teden, ko je kot kvalifikantka osvojila 10 tisoč ameriških dolarjev vreden turnir v Nemčiji. Po pokalu Fed se bo odpravila v Južno Ameriko. V Braziliji se bo udeležila tudi dveh WTA-turnirjev, ki bosta potekala na njeni najljubši podlagi, pesku. Kar zadeva največje turnirje za grand slam, želi Nastja nastopiti v kvalifikacijah za odprto prvenstvo Francije. Če bo do Pariza vse potekalo po načrtih, si bo že kmalu zagotovila možnost nastopa, saj se mora na svetovni lestvici spustiti le še nekaj mest, da bo padla pod številko 220.

Do septembra brani le peščico točk (okrog deset), tako da ob konkretnejših uspehih v Braziliji pričakuje hiter skok. "Najprej bi rada prišla do 150. mesta, potem pa bomo videli za naprej. Razočarana sem, ko vidim, kaj sem vse zapravila in kje so že nekatere moje vrstnice, ki sem jih pred leti premagovala. Ampak dobro … Iz napak se učimo in tako slabo, kot mi je šlo v Avstriji, zagotovo ne bo več. Nočem pa nič obljubljati. Pomembno je le, da ne bo več poškodb," je postala bolj previdna v izjavah. Pred leti ni skrivala želje, da bi se nekoč polastila prvega mesta na svetovni jakostni lestvici, zdaj bi ji nasmešek na obraz privabilo že članstvo med elitnih sto.

Na igrišču ne bo več vročekrvnih izpadov

Kolarjeva bo prihodnji teden v madžarski prestolnici na dvobojih pokala Fed prva slovenska violina. Prvič se bo znašla v tej vlogi, zato jo dojema še toliko bolj odgovorno. Morda zaigra tudi v dvojicah. Z Andrejo Klepač, ki je ta teden hitro izpadla na turnirju na Tajskem, se je na treningih dobro ujela. Tega, da bi bil zaradi dvojic njen program prenaporen, se ne boji. "Kje pa, v zadnjem času sem zapored odigrala deset dvobojev. Zdaj sem hitrejša in bolj vzdržljiva," je pohvalila delo z Boštjanom in Uršo, za konec pa še zaupala, da je postala veliko bolj umirjena. Njena vročekrvnost ji je v preteklosti preprečila zmago na marsikaterem dvoboju. Zdaj naj bi bilo tega konec, kletvice in metanje loparjev pa namerava zamenjati z zmagovitim nizom in vedno višjim mestom na lestvici.