Tina Lipicer Samec: V Sloveniji so tudi dobronamerne kritike nezaželene

Primorska odbojkarica z najdaljšo zdomsko kariero, saj je meje Slovenije zapustila že leta 2003, od takrat pa se je preizkusila v močni italijanski, poljski, ruski, češki in nazadnje azerbajdžanski ligi. Kje bo nadaljevala kariero, še ne ve, a kljub slabi izkušnji ne izključuje vrnitve v Baku, v igri sta še Rusija in Kitajska. Največji uspeh 33-letne odbojkarice je zagotovo nastop v finalu lige prvakov, kjer je njeni ekipi Cannesu le malo zmanjkalo, da si ni pokorila Evrope. Po hudem boju jo je premagal turški Fenerbahče. Lipicer Samčeva je grb Triglava na prsih na zadnje nosila 30. maja leta 2010 na kvalifikacijski tekmi s Švedsko za nastop na evropskem prvenstvu.

V pretekli sezoni ste se iz francoskega Cannesa preselili v Azerbajdžan, kjer ste se pridružili ekipi Azerrail Baku. Ni se vse izšlo, kot ste hoteli. Zgodila se je prekinitev pogodbe, ob koncu sezone pa ste nekaj tekem odigrali pri zadnjeuvrščeni ekipi italijanske serije A, Bologni. Odhod v Azerbajdžan lahko označim kot izjemno pozitivno izkušnjo na klubski ravni, rezultatsko pa velik poraz. S takšno ekipo bi se morali gladko uvrstiti na sklepni turnir lige prvakov. V Bologno sem nato odšla predvsem zato, da bi nadomestila tehnično raven treninga, ki je v prvi polovici leta skoraj nisem bila deležna.

Kaj je bilo narobe v Bakuju, da se niste več videli v njihovem dresu? V Baku nisem odšla, kot bi si marsikdo mislil, samo po denar, ampak tudi po rezultat iz prejšnje sezone. Ekip, ki ponujajo samo denar, je veliko, vendar pa moja prioriteta še zmeraj ostaja zmaga lige prvakov. Pri Azerrailu sem glede na igralsko zasedbo pričakovala višjo raven igre, a se je znova pokazalo, da reprezentančne zvezde na klubski sceni ne pomenijo nič. Tega nisem doživela prvič, vendar me očitno še ni izučilo. Na žalost je v takih položajih pomemben avtoritativen trener, ki je sposoben spraviti zvezde v homogeno celoto. Žal je pa bil Italijan Alessandro Chiappini eno od večjih razočaranj v moji karieri.

Trenutno se na novo sezono pripravljate v Mariboru … Tako je, trenutno se mirno pripravljam v Mariboru. Moram povedati, da mi je direktor Nove KBM Branika Mitja Koželj zagotovil vse pogoje za individualni trening, pri katerem mi pomaga moj mož. Pogoji, ki mi jih omogoča mariborski klub, so izjemni, saj v Sloveniji ni kluba, ki ostaja v trenažnem procesu še dva meseca po končani sezoni.

V tujino ste odšli zelo zgodaj. Če se ne motim, leta 2003 iz Gorice naravnost v Italijo. Kaj je bil glavni razlog, da ste si rekli: dovolj je Slovenije, če hočem kaj narediti iz sebe, moram v tujino? V obdobju igranja v Novi Gorici je moja igra presegla ambicije in raven kluba. Ker nisem polovičarka, veljam za ambicioznega človeka, sem takrat imela na razpolago dve ponudbi – višjo raven ali končanje kariere. Če se danes ozrem nazaj, so bile možnosti za eno ali drugo 50 : 50, a sem se vendarle odločila za selitev v tujino. Pogoji in klub, v katerega sem odšla, so bili katastrofalni, vendar me je takrat zelo mlad in nepoznan trener Lorenzo Micelli prepričal, naj pridem, čez šest let je z Bergamom osvojil ligo prvakov. Samo njemu se lahko zahvalim za njegovo vzgojo in odnos do trdega dela, ki mi je dal tiste potrebne temelje, da sem si sploh upala pomisliti, da lahko kdaj dosežem tako visoko raven, kot sem jo.

Bili ste v številnih evropskih klubih. Kje ste se imeli najlepše in zakaj? Najlepša izkušnja je bila Azurna obala pri ekipi RC Cannes, s katero sem prvič okusila finale lige prvakov. Srčno upam, da spomin na Cannes ne bo v poznejšem obdobju življenja postal zagrenjen, saj sem zavrnila štiriletno pogodbo, tam bi tako lahko v miru končala kariero in mogoče za zmeraj tudi na Azurni obali. Znova me je izdal moj ambiciozen značaj.

Veljate za eno od redkih v Sloveniji, ki si upa na glas povedati o trenutnih razmerah v ženski reprezentančni odbojki, ki nikakor ni na želeni ravni. Tukaj govorimo predvsem o članski izbrani vrsti, kaj vas najbolj moti? Naj začnem na začetku. V Sloveniji so kritike, čeprav so te dobronamerne, zelo nezaželene, večina se jih boji kot hudič križa, vsaka beseda, ki ni taka, kot bi jo posameznik rad slišal, pomeni grožnjo. S takim razmišljanjem ne bomo prišli nikamor. Menim, da pogovor o neki stvari, ki ne ''štima'', v ambicioznem okolju pomeni le spodbudo za dodatno in bolj zagrizeno delo. Pometanje stvari pod preprogo pomeni isto, kot je v naši politiki znano držanje se tako priljubljenih stolčkov, ne glede na posledice, ki ti razen od povprečnega življenja nikoli ne prinesejo nikakršnega uspeha. Ne morem pa spregledati tega, da so nekateri ljudje s svojo stagnacijo zadovoljni. Predvsem me to spominja na našo nekdanjo državo, pa čeprav je bil Tito zame heroj. Kaj me najbolj moti? V oči bode predvsem nenačrtovano delo nacionalnega organa za omenjeni šport.

Kaj bi potrebovala slovenska ženska članska reprezentanca, da bi stopila iz sivega povprečja? Enkrat bo treba reči bobu bob. Na žalost imam doma obsedenca (svojega moža, op. p.) in sem nekatere tekme kadetske reprezentance videla tudi petkrat ali večkrat in bila prisiljena poslušati njihovo analizo. Odmeven rezultat je letos uspel kadetinjam, tudi mladinke so bile odlične, a vendar si ne zatiskajmo oči, ti rezultati v nadaljevanju kariere bolj malo pomenijo. Tako prehod iz kadetske v mladinsko, kot še veliko bolj zahteven prehod iz mladinske v člansko vrsto se pri nas velikokrat izvaja z dopolnitvijo starosti. Zelo malokrat, kot je meni znano nikoli, ne dosežejo tistega pravega tehničnega in taktičnega znanja. To bi moralo biti pri mlajših selekcijah prioritetni cilj. V članski izbrani vrsti zdaj nastopajo punce večinoma iz slovenske lige, za povrhu se mlade in z malo izkušenj na mednarodni sceni, to pa je premalo za dosego vidnejšega rezultata, ki ga laična javnost malodane zahteva.

Ni skrivnost, da se v Sloveniji dobro dela z mladimi dekleti. Kadetinje so na SP, mladinkam je malce zmanjkalo. Kje se potem zalomi, da punce tega ne pokažejo tudi v članski izbrani vrsti? Kot sem že povedala, me je najbolj zmotilo to, da punce v tej fazi odraščanja ne osvojijo osnov, ampak je v ospredju rezultat. Osnova je zelo pomembna, lahko rečem tudi odločilna za to, kakšen bo preskok iz mlajših v člansko vrsto. Zadnji preskok je najtežji in najbolj zahteven. V tehnične podrobnosti se ne bi spuščala.

Kaj pa če bi se vseeno? Moje mnenje je, da mlajše generacije (kadetska in mladinska vrsta) osvojijo tehnično znanje prehitro in premalo kakovostno. Da se ne bomo slabo razumeli, uspeh v mlajših selekcijah je zagotovo lepa spodbuda za dekleta, ne kaže pa nujnosti uspešnega dela trenerja. To pomeni na primer: kadetska reprezentanca osvoji medaljo na evropskem prvenstvu, vendar so igralke nizke rasti, gojijo hiter slog igre in zaradi tega so zelo neugoden nasprotnik za visokorasle nasprotnice. To pomeni, da bo ta generacija, ki je osvojila medaljo, kakovostni mladinski vrsti posredovala le igralko ali dve. To posledično pomeni, da je tisti letnik kadetinj bil sicer rezultatsko uspešen, vendar je, gledano dolgoročno, doprinos te generacije zelo slab. Ista reprezentanca bi lahko osvojila osmo mesto in bi imela pet perspektivnih igralk, ki bi se v kadetskem obdobju mogoče slabše znašle, vendar bi s telesno višino in veliko več tehničnega treninga v mladinski vrsti vrstnice prekašale za dva razreda.

Kar zadeva prehod iz mladinske v člansko konkurenco, je zadeva veliko bolj zapletena. Tukaj se prvič resno pokaže predhodno delo igralke, ki ga ni več mogoče skriti, in izgovarjanje na mladost postane banalno. Nastopita dve smeri: količina treninga se poveča za 30‒40 odstotkov, končuje se formacija dekleta v žensko, končuje se srednja sola. To so samo najpomembnejši dejavniki, ki vsakega spremljajo v tem prehodnem obdobju. Druga stvar je zmožnost in kakovost trenerja ter okolja, ki igralko privede do x-odbojkarskega znanja.

Po uspehih mladinskih selekcij so vsi v en glas poudarjali, da se Slovenija lahko kosa z velesilami. Ste enakega mnenja? Glavno vprašanje, ki me bega, je pomembnost kosanja z velesilami v mlajših selekcijah. Torej kosanje v članski selekciji pomeni kaj? Ali ne bi moralo biti vse podrejeno članski izbrani vrsti oziroma gojenju igralk, da dosežejo najvišjo tekmovalno raven v članski konkurenci?

Nikjer nisem izbrskal, koliko nastopov ste zbrali v dresu s slovenskim grbom. Mislite, da boste tej številko dodali še kakšno, ali je reprezentančne poti konec? Kot ste povedali, na žalost register nastopov, kot je meni znano, ne obstaja. Nastopi nazadnje niso pomembni, bo pa grenak priokus ostal za zmeraj z neuvrstitvijo na evropsko prvenstvo. Da ne prekašamo Izraela, Slovaške, Belorusije, Ukrajine in Španije, je živa žalost. Kaj prinaša prihodnost, je pa zavito v tančico skrivnosti.

Ste kdaj, ko bo prišel čas za končanje igralske kariere, razmišljali tudi o trenerskem poklicu? Poklic trenerja me ni nikoli privlačil.

Katere so tiste glavne značilnosti, ki jih mora imeti vsak selektor? V vsakem primeru menim, da mora biti selektor neke izbrane vrste avtoritativna oseba in dobro tehnično-taktično podkovan na področju omenjenega športa ali pa mlad ambiciozen trener, na katerega stavi nacionalna zveza.

Kaj menite o zdajšnjem selektorju ženske članske izbrane vrste, Olegu Gorbačovu? Ali zdajšnji selektor ustreza zgornjemu opisu, ki je konec koncev le moja ideja, bo presodil vsak sam oziroma strokovno usposobljeni ljudje.

Slovenska ženska odbojkarska liga ima bolj ali manj le dve ekipi. To sta Nova KBM in Calcit, za slovenske razmere sta solidni ekipi, tudi v srednjeevropski ligi sta več kot konkurenčni, v evropskem merilu (pokal Challenge, pokal CEV, kaj šele liga prvakov) pa ne pomenita veliko. Mislite, da bo Slovenija imela kdaj ženski klub, ki bo opozoril nase tudi v Evropi? Se lahko pojavi ženski ACH Volley? Mislim, da v Sloveniji nista le ta dva kluba, ampak se dobro dela tudi pri Aliansi in Kopru, ta, kakorkoli obrnemo, vzgojita določen delež slovenskih igralk in se redno uvrščata takoj za Mariborom in Kamnikom. Kar zadeva Evropo, je jasno: ali ravni ustrezaš ali pa ji ne. Zagotovo lahko presenetiš, ampak redkokdaj se na tako visoki ravni lahko zanašaš le na srečo. Moje videnje slovenske zenske odbojke je, da njena najboljša leta prihajajo v naslednjem ciklu, precej možnosti obstaja za igranje vidne vloge tudi v Evropi. Ne bi rada prehitevala dogodkov, ampak tudi liga prvakov čez tri ali štiri leta v Mariboru ni nerealna.

Od ženskih ekipnih športov je po popularnosti v Sloveniji odbojka zagotovo na prvem mestu. Mogoče jim tukaj lahko konkurira le rokomet (Krim Mercator). Kljub vsemu zanimanje sponzorjev ni prav veliko. Kako jih privabiti? Da je od ženskih ekip odbojka na prvem mestu, sem zelo vesela, mislim pa, da je zanimanje sponzorjev precej odvisno od stanja gospodarstva, ki je trenutno v nezavidljivem položaju. Drugačno pridobivanje teh mi v Sloveniji ni znano. Se pa zgodba zelo spremeni, ko je govora o Turčiji, Azerbajdžanu, Rusiji in azijskih državah. Tam so sponzorska sredstva vpeta predvsem v politične niti in v zahvalo naravnim virom ne živijo v gospodarskem in ekonomskem času, ki obdaja drugi del zemeljske oble. Lahko samo omenim, da v zgoraj omenjenih državah obstajajo ekipe, ki igrajo ligo prvakov in proračun za sezono je tako rekoč neomejen. Velikokrat pa tudi to ni dovolj, da se osvoji liga prvakov ... Za ta dosežek potrebuješ še nekaj več.