Slovence zajel kitajski val presežkov

O arhitekturno zanimivih ter športno funkcionalnih objektih in o skorajda brezhibni organizaciji iger 29. olimpijade v Pekingu verjetno nima več smisla izgubljati besed, saj o tem ne čivkajo le vrabci na "Ptičjem gnezdu", temveč tudi drugod po svetu. Enormen proračun ter maksimalen izkoristek mogočnega kitajskega človeškega potenciala nista ostala brez končnega rezultata. Še celo onesnaženost pekinškega zraka, pred katero so mnogi upravičeno svarili, in neugodne klimatske razmere v večjem delu iger niso bile teme, ki bi zasenčile športno dogajanje, saj so očitno tudi na tem področju kitajski ukrepi naleteli na plodna tla. Organizatorji so tako pripravili ustrezen temelj za igre presežnika in presežkov ter vnovično udejanjanje znamenitega načela "višje, hitreje, močneje". Tokrat na kitajski način.

V zgolj športne motive ali olimpijske ideale ob tem seveda ne verjamejo niti najbolj naivni športni zaslepljenci. Kitajska je skušala zgodovinsko priložnost kar se da dobro izkoristiti in unovčiti osrednjo vlogo na mednarodnem odru. Z organizacijo iger so želeli Kitajci - ne glede na predhodne razprave o tem, ali lahko država s takšnim političnim sistemom in odnosom do temeljnih načel človekovih pravic sploh prejme vlogo prireditelja – pokazati in dokazati nekaj več. Občutek, da je hotela Kitajska tudi skozi olimpijski objektiv opozoriti na svoj človeški in gospodarski potencial ter se zavzeti za večjo besedo v mednarodnih krogih, bržkone ni varal. Tudi težnja po izkoreninjanju številnih stereotipov o kitajski družbi in hkratnem prikazovanju neke nove podobe nove Kitajske ni ostala skrita.

Kitajska prevlada in festival rekordov

Gostiteljem je šel pri uresničevanju začrtanega scenarija na roko tudi razplet dogodkov v športni areni. Predvsem prevlada kitajskih športnikov, ki jo je bilo možno slutiti že po igrah v Atenah, sodi v ta kontekst. Domačini sicer niso osvojili največjega števila medalj, zato pa so bili z naskokom najbolj vneti zbiralci najbolj žlahtne kovine in so se zato prepričljivo zavihteli na vrh lestvice najuspešnejših držav. Čeprav je jasno, da so v mnogih športih Kitajci na novo definirali pravila večletnega načrtnega dela in celo tempiranja forme, pa je vsekakor jasno, da kitajska roža ne bo cvetela le na pekinških tleh.

Ob uspehih domače odprave je gostiteljem kot naročen prišel tudi potek dogodkov na številnih drugih področjih. Festival svetovnih rekordov predvsem v plavanju, odlični dosežki v atletiki in pa zgodovinski podvigi osrednji protagonistov so v pekinško knjigo zapisali kar nekaj zgodovinskih olimpijskih poglavij. Kar osem zlatih medalj čudežnega ameriškega plavalca Michaela Phelpsa, sanjske šprinterske predstave prvaka in rekorderja Usaina Bolta ter mnogi drugi podvigi so dali igram prav posebno (zvezdniško) noto. To so vendarle zgodbe, o katerih se bo govorilo še zelo dolgo.

Vse manj slovenskih "turistov"

Val presežkov pa je očitno zajel tudi slovensko odpravo, ki je bila sicer po številu manjša kot v Atenah, a zato še bolj konkurenčna. S petimi medaljami v petih različnih športih, med drugim tudi v plavanju in atletiki, ki sta po množičnosti in zanimanju javnosti osrednja olimpijska športa, je slovenska delegacija postavila nov rekord. Po uradnem razvrščanju je na vrhu uspešnosti še vedno Sydney 2000 z dvema zlatima medaljama, a pekinška bera je, objektivno gledano, uspešnejša. Ne le zaradi ene zlate ter po dveh srebrnih in bronastih medalj, temveč tudi zaradi splošnega vtisa. Poleg osrednjih junakov se je namreč v boj za odličje vmešalo še kar nekaj drugih športnikov, predvsem pa je bilo le za vzorec tistih, ki so svojo zmago dosegli že s prihodom v Peking, tam pa pristali pri repu uvrščenih. A tudi za prisotnost "nekonkurenčnih" imajo pri Olimpijskem komiteju Slovenije dokaj argumentiran odgovor. Vsi so namreč izpolnili mednarodno postavljene norme …

Ptičje gnezdo prisluhnilo Zdravljici

Vsaka izmed petih slovenskih medalj v sebi nosi svojo zgodbo. Od načrtnega dela in postopnega prebijanja proti vrhu Primoža Kozmusa, prek Sare Isakovič, ki pooseblja preporod slovenskega plavanja, ki za dobro voljo ne skrbi več le v kratkih bazenih, ter Vasilija Žbogarja, ki je po prilagajanju na novo tehniko jadranja kot deseti Slovenec prišel do druge olimpijske medalje, pa vse do Lucije Polavder, ki je spisala novo poglavje zgodbe o uspehih slovenskega juda, in "zimzelenega" rekorderja po številu nastopov na OI Rajmonda Debevca. Čeprav vodja slovenske delegacije Andraž Vehovar poudarja, da je rezultatski izkupiček možno nadgraditi, pri čemer mu seveda ne gre oporekati, pa bo verjetno pekinških pet medalj pravo težo dobilo šele v sušnih letih. Takrat bomo znali nemara še nekoliko bolj ceniti spomin na Zdravljico na mogočnem "Ptičjem gnezdu" v čast olimpijskemu zmagovalcu v kraljici športov ali pa na srebro v olimpijskem vrvežu "Vodne kocke", kjer je bila konkurenca zares izjemna. Po drugi strani pa bi veljalo slovenski izkupiček na igrah 29. olimpijade podrobno analizirati tudi na "mikro ravni", kar je seveda naloga posameznih panožnih zvez. Pavšalne ocene so namreč pogosto zmotne in zavajajoče.