Ivan Simič: Kek je v Arabiji pokazal, koliko zna

Odkar je novembra leta 2010 po sporih z reprezentanti odstopil s predsedniškega položaja NZS, se je v javnosti pojavljal bolj malo. Da bi prišel na kakšno od tekem izbrane vrste, ni niti pomislil. Pred dnevi je na dan prišla informacija, da je v igri za predsedniški stolček ZNPL. Kot rad poudari, ne po svoji volji, pač pa na pobudo drugih. A kot kaže trenutno, je možnosti za vrnitev v slovenski nogomet bolj malo. Je pa zato v intervjuju za Sportal brez dlake na jeziku spregovoril o marsičem. Tudi o nekdanjem selektorju Matjažu Keku, sporu z reprezentanti in zdajšnjem vodstvu NZS. In povedal marsikatero pikro na račun ljudi, s katerimi je sodeloval.

Ivan Simič, se vračate v nogomet? Ne verjamem. Odločil se bom v naslednjih tednih. Moje zadnje izkušnje z nogometom so slabe, zato je malo možnosti, da se bom vrnil.

Zakaj pesimizem? Zato, ker se ne nameravam več ukvarjati s preskakovanjem polen in z obrobnimi zadevami, saj dobro vem, kakšno je stanje v slovenskem nogometu. Če se ozremo nazaj, vidimo, da so me ves čas vodenja NZS napadale tri medobčinske nogometne zveze, in sicer Ptuj, Lendava in Murska Sobota. Deležen sem bil velikega števila podtikanj in neresnic. Že takrat sem trdil, da je vse to zaradi tega, ker niso zasedali funkcij, ki so si jih želeli. Zdaj, ko so jih dobili, Branko Gros je postal predsednik komisije za ženski nogomet, Danilo Kacijan predsednik komisije za amaterski nogomet in Stanko Glažar podpredsednik NZS, ni več težav. Tega ne bi ponavljal.

Na idejo o prihodu na čelo ZNPL niste prišli sami. Predlagal vam jo je nekdo drug. Kdo? Njegovega imena zagotovo ne bom razkril. O tem ne bom govoril.

Kdaj boste sprejeli odločitev, ali se boste podali v boj za predsedniško mesto ZNPL? Ko bo čas. Vem samo, da sam zagotovo ne bom lobiral za to, da pridem na čelo ZNPL. V slovenskem nogometu me poznajo. Klubi 1. SNL bodo konec marca volili novega predsednika. Izvolili bodo tistega, ki jim bo najbolj ustrezal.

Glavni pogoj, pod katerim ste pripravljeni predsedovati ZNPL, ste že razkrili. Da. Če me ne bodo predlagali in podprli vsi klubi iz prve lige, se v to zgodbo zagotovo ne bom spuščal. Dovolj mi je bilo preskakovanja polen v času, ko sem bi predsednik NZS.

Kakšni bi bili vaši prvi koraki, če bi prišli na čelo ZNPL? Zagotovo bi skušal skupaj z NZS klubom zagotoviti več sredstev, kot je to storilo zdajšnje vodstvo ZNPL. Prav tako nisem zagovornik enake delitve sredstev vsem klubom. Pripraviti bi bilo treba kriterije za delitev sredstev. Tisti klubi, ki so tržno bolj zanimivi, tako za sponzorje kot televizijo, bi morali dobiti večji delež. Kriterije in način delitve bi morali sprejeti prvoligaški klubi sami, in to soglasno. Brez enotnosti ne bo denarja za nikogar.

A stanje v slovenskem klubskem nogometu ni rožnato … O tem ne bi preveč govoril. Največ odgovornosti je na predsedniku ZNPL. Če je brez ideje in sposobnosti, da kaj naredi, bi se moral že zdavnaj umakniti, ne pa da čaka, da se zadeve same uredijo. Podobno, kot sta on in predsednik MNZ Gorica pred tekmo z Gruzijo želela, da se ne naredi nič. Ljudje, ki nimajo občutka za ocenjevanje težkih situacij in nimajo hrabrosti za reševanje teh situacij, nimajo kaj iskati v nogometu. V teh kriznih časih nogomet potrebuje odločne funkcionarje. Tudi, ko sem bi na čelu NZS, časi niso bili rožnati, pa smo se uvrstili na svetovno prvenstvo.

V kakšno smer bi moral iti slovenski nogomet? Že nekaj let govorim, da se popolnega profesionalizma pri nas ne moremo iti. Zdaj se gremo profesionalizem, ki pa to ni. Veliko igralcev plač ne prejema redno, nekateri jih sploh ne prejemajo. To ni prav in nekdo mora za to odgovarjati. Še v času, ko sem bil predsednik NZS, sem predlagal povečanje števila klubov v prvi in drugi SNL na 12. Lahko imamo tri, štiri, morda pet klubov, delujejo profesionalno, preostali bi se morali zadovoljiti s polprofesionalno organizacijo.

Bi morala slovenska liga pod okrilje NZS? Zagotovo. Moj predlog je, da gre vodenje slovenske lige pod okrilje krovne slovenske nogometne organizacije. Zato, ker gre za sinergijo in seveda zmanjšanje stroškov. Potencialni sponzorji so v vedno večjih težavah, ZPNL pa ne dela nič na racionalizaciji stroškov. Po mojem mnenju ZPNL ta trenutek za servisiranje klubov, če bi ligo vodila NZS, potrebuje le tajnico z nekoliko večjim obsegom dela. Na ta način bi se zmanjšali stroški. NZS in ZNPL morata biti skupaj na isti lokaciji. Ko sem bil predsednik NZS, sem vse to že predlagal predsedniku ZNPL Branku Florjaniču, a mojega predloga ni želel sprejeti.

Kakšne odnose imate s predsednikom ZNPL? Nobenih, saj nimam potrebe, da bi jih imel.

So slabši rezultati slovenske reprezentance v zadnjem času posledica vašega odhoda s predsedniškega mesta NZS? Edino, kar vem, je, da bi se, če bi ostal, zagotovo uvrstili na evropsko prvenstvo in bi se zdaj ukvarjali z izborom kraja za priprave in z izborom baze v Ukrajini, ne pa, da čakamo, kdo nas bo izbral za pripravljalno tekmo. Ko sem februarja 2009 prevzel vodenje NZS, nam nihče ni dajal niti najmanjše možnosti za uvrstitev na svetovno prvenstvo, pa smo se uvrstili. Zakaj? Zato, ker smo vsi – igralci, strokovno vodstvo reprezentance in jaz kot predsednik –, verjeli v ta uspeh. Imeli smo željo, hrabrost, odlične igralce in na koncu še srečo, ko je padla Rusija. Ko sem zapustil NZS, smo bili 15. na svetu in trdno drugi v skupini. Tega mesta ne bi smeli izgubiti. V kvalifikacijah pa bi Irsko premagali brez večjih težav.

Kdo je krivec za neuspeh? To naj povedo tisti, ki so ostali po mojem odhodu. Med vsemi tistimi, ki so bili v ekipi na svetovnem prvenstvu, sem ob zadnjih neuspehih manjkal le jaz. Ne rečem, da sem edini zaslužen za uvrstitev na svetovno prvenstvo, kajti največ zaslug gre igralcem in strokovnemu vodstvu, toda vedel sem, kaj potrebujejo, da bomo uspešni. Dobro poznam psihologijo igralcev. Včasih je treba za uspeh tudi kaj žrtvovati.

Je kriv vaš naslednik na čelu NZS Aleksander Čeferin? Ne. Niti po naključju. Aleksander je prišel v nogomet, ne da bi poznal zakonitosti zakulisnih dogajanj. Te poznamo le tisti, ki smo že desetletja v nogometu. Za vsakogar vemo, kakšen je, kakšne so njegove sposobnosti in seveda želje. Nekaterim je dovolj brezplačno kosilo, drugemu VIP-vstopnica, tretjemu pa želena funkcija. Predvsem je zanimiva podpredsedniška funkcija. Aleksander ni mogel vplivati na te zadeve, saj potrebuješ čas, da spoznaš nogometne funkcionarje in te zadeve dojameš. Menim, da so krivi tisti, ki so okoli njega, saj mu očitno niso znali ustrezno svetovati. Z Aleksandrom se poznava že vrsto let in o njem lahko povem vse najboljše.

Pa zdaj že nekdanji selektor Matjaž Kek? O njem lahko povem le to, da je zdaj v Savdski Arabiji pokazal, koliko zna. Tam ni zdržal niti dva meseca. Končno bo moral priznati, da je svoje največje uspehe dosegel v času, ko sem bil predsednik NZS. To je razvidno tudi iz statistike. Poleg tega v Savdski Arabiji ni imel svojega pomočnika Mirana Miklaviča in preostalih članov ekipe razen Martina Magistra. Nogomet je kolektivni šport in v njem zmaguje le kolektiv. Kek si je, pa tudi mediji ste to počeli, pripisoval preveliko vlogo v uspehu članske reprezentance. Zasluge gredo vsem, predvsem pa igralcem.

Kdaj se je začel razkol med vama? Takrat, ko je po uvrstitvi na svetovno začel pripravljati teren, da bi za morebitne neuspehe na svetovnem prvenstvu bili krivi odnosi med igralci in mano kot predsednikom NZS. To je nenehno ponavljal na tiskovnih konferencah. V bistvu ni dojel, da je bil moj konflikt z igralci tista dodatna motivacija za odlične igre na svetovnem prvenstvu. Konflikt je kralj uspeha.

Bi si, če bi se zdaj srečala, segla v roke? Ne. Z njim se nimam več kaj pogovarjati.

Pa igralci. Ni težko ugotoviti, da sta bila v ospredju predvsem Robert Koren in Milivoje Novaković. Oba sta vrhunska igralca, toda padla sta na spoštovanju predsednika NZS. Vsi reprezentanti so imeli, ko sem bil predsednik, na voljo vse, kar so si želeli, in to do trenutka mojega odstopa. Nikoli jim ni smelo nič manjkati.

Kdaj se je spor začel? Začelo se je zaradi denarja, saj so, čeprav sem jim dal 3,4 milijona, to je več, kot bi jim dal kdorkoli drugi, želeli še tisti drobiž v znesku 192.000 evrov. Na koncu pa izgubili 3,5 do 4,0 milijona, kolikor bi dobili še za uvrstitve na evropsko prvenstvo 2012. Celotna zadeva je svoj vrhunec dosegla po tekmi s Katarjem, ko me je Koren označil za človeka brez obraza, Novaković pa za tistega, ki sedi na častni tribuni, ko oni garajo na igrišču, čeprav sem tisti dan pretekel deset kilometrov, kar je več, kot je on pretekel na tekmi s Katarjem. Ne vem, kaj naj o takšnih ljudeh, ki sem jim nudil vse, kar so potrebovali, oni pa so mi vrnili na tak način, povem. Nato je sledil moj prvi odstop.

Je bilo to samo njuno mnenje? Ne, igralci so nastopali kot ekipa. Pod izjave so se podpisali vsi. Potem pa so si najeli še SPINS, ki je na celotno zadevo le dolival olje in v imenu igralcev zahteval, da naj že grem z NZS. Če bi me igralci poslušali, bi danes bili na evropskem prvenstvu 2012.

Na selektorski stolček je zdaj sedel Slaviša Stojanović. Prava odločitev? Lahko rečem le to, da Slavišo poznam že dolgo časa in za mene je odličen trener.

Kapetan je postal Samir Handanović … Tako je tudi prav. Vedno sem bil zato, da je kapetan on. Če bi bilo po moje, bi bil kapetan že nekaj časa. To sem takrat tudi povedal Keku.

Je pred nami nov reprezentančni vzpon? Vsekakor si tega želimo vsi. Zato upajmo.

Vam je zdaj žal, da ste se pred leti odločili za mesto predsednika NZS? Ne, še zdaleč ne. Bilo je lepo, fantastično, pa tudi grozno. Sam sem naredil vse, da nam je uspelo, in nam tudi je. Takrat sem imel dva cilja. Prvi uvrstitev na svetovno prvenstvo 2010 in drugi uvrstitev na evropsko prvenstvo 2012. Prvega smo dosegli, drugega so mi preprečili.

Ste napake delali tudi sami? Moja napaka je, da sem igralcem nudil vse, kar so si želeli, in še več. Čeprav je bila moja edina napaka, da sem igralcem dal preveč, bi spet ravnal popolnoma enako, vključno z mojim odstopom. Najslajše je odstopiti na vrhu. V te igralce sem verjel in vedel sem, da če bo uspeh, bo tudi denar, in je prav, da ga dobijo, saj ga je bilo za vse dovolj. Toda šli so čez mejo dobrega okusa.

Od vašega odhoda z NZS je minilo več kot leto dni. Kaj ste počeli v tem času? Predvsem se ukvarjam s tistim, v čemer najbolj uživam. Z davčnim svetovanjem in izobraževanjem davčnih svetovalcev. Tako sem ustanovil Davčno akademijo Ivana Simiča, kjer smo lani izobrazili 38 bodočih davčnih svetovalcev. Prav tako smo ustanovili Sekcijo davčnih svetovalcev, kjer imamo že 46 davčnih svetovalcev z licenco, pripravljam doktorsko disertacijo, sem asistent na eni od fakultet in predavatelj na eni od višjih šol. Živim mirno življenje, brez stresa, brez metanja polen pod noge, brez nogometnih intrig ter med ljudmi in sodelavci, ki me spoštujejo.

Nogomet še spremljate? V glavnem tekme druge slovenske lige, saj starejši sin Gal igra pri NK Dobu.