Na mivki ne sodita zgolj zaradi brhkih deklet

Celjana Jernej Smisl in Nejc Ajdnik se po dvoranskem rokometu uveljavljata tudi na mivki. In to zelo intenzivno, smelo, uspešno. Evropsko prvenstvo v danskem Randersu je bilo zanju peto veliko tekmovanje – sodila sta na dveh članskih in treh mladinskih prvenstvih – v tem atraktivnem športu. Pripravljata se na turnirjih v tujini in ob videoanalizah. Da bi se učinkovito prilagodila na bliskovito sprejemanje odločitev v vročini, ki kisa možgane, pa sta v poletni pripeki igrala tenis. V Sloveniji je rokomet na mivki še v povojih, a edina naša sodnika, ki "piskata" tekme najvišje ravni, sta prepričana, da ima lahko svetlo prihodnost. Predvsem zato, ker bi lahko postal prijetna in izjemno atraktivna epozoda poletne sezone. Tekma rokometa na mivki je sestavljena iz dveh polčasov po deset minut. Zmaga ekipa, ki dobi dva polčasa. Če je izenačeno, se streljajo kazenski streli. Menjave so hitrejše kot pri dvoranskem rokometu. Goli, doseženi z obratom za 360 stopinj ali cepelinom, pa se štejejo za dve točki.

"Šport naju je pritegnil leta 2009 kot nekaj drugačnega. Seveda tudi zato, ker poteka na mivki, ob poletnih temperaturah, občinstvo je lepo (nasmešek), izklesana ženska telesa. Vsekakor gre za zanimiv projekt, v katerem sva se želela preizkusiti. V Sloveniji ni bilo drugih parov, ki bi se s tem ukvarjali. Jure Cvetko in Brstin Kavalar sta zaključevala sojenje v tem športu" je začetke njune kariere – pred tem sta skupaj sodila tudi v dvoranskem rokometu – orisal Nejc. Ne bo treba trikrat ugibati, kateri narod je svetovni prvek tega športa. Jasno, Brazilija. "Tudi na Danskem so bili njihovi trenerji, snemali so tekme, vse jih je zanimalo. Zelo bi si želeli, da bi se rokomet na mivki igral v Riu čez tri leta."

Sodila tudi elitno tekmo s prenosom na nacionalni TV

Iz Randersa, ki ima znano žensko rokometno ekipo, sta se vrnila s slikovitimi vtisi. Pravita, da je bilo prvenstvo odlična organizacijska izkušnja, ki bi jo kazalo prenesti tudi v naše kraje. Sproščenost, ustrežljivost, prijazni prostovoljci na vsakem koraku in ob vsakem času. "Navdušilo naju je tamkajšnje življenje, skromnost, preprostost, točnost, red, preproste rešitve. Na tekmah so bile polne tribune, veliko zanimanje v mestu, ki je tako veliko kot Celje. Na tribunah so bili tako otroci kot starejši. Navijanje je bilo vseskozi korektno. Sodila sva polfinalno tekmo med Dansko in Hrvaško, a nikdar doživela kakšne slabe izkušnje v smislu protestiranja s tribun ali igralcev, čeprav se je zgodila kakšna odločitev, ki bi to lahko sprožila. Vse je potekalo v duhu fair playa," je zadovoljno pripovedoval Jernej, ki ima vizijo rasti tega privlačnega športa tudi v Sloveniji: "Eno je marketinška plat, drugo razvoj rokometa na splošno. Če gledamo z vidika, da rokomet na mivki zapolni dogajanje med poletjem, bi ta šport moral imeti veliko perspektivo. Imeti moraš cikel, da ti lahko uspe. Tako v smislu priprav kot tekmovanja. Drugi vidik je uvajanje rokometa na mivki kot neke dodatne discipline, ki daje možnost tudi tistim, ki niso v špici dvoranskega rokometa, kar ne pomeni, da so slabi. Našli bi lahko vzporedno kariero v rokometu na mivki. V prvi fazi bi bilo treba veliko napraviti za promocijo, ker ljudje ne poznajo športa, pravil ... Pomembno je, da je nekaj trenerjev, ki naučijo te stvari. Ni na primer vsaka pirueta vredna dve točki. Ni vseeno, kako se izvede. Razlika je v tem, kako so obrnjene noge, ali narediš obrat za 360 stopinj ali ne ... Če je stvar na začetku narobe naučena, potem se pozneje pojavlja nezadovoljstvo."

Deset ur tekmovanj, pet odsojenih tekem

Tekmovalni dan se na tovrstnem prvenstvu začne ob 12. in traja do 22. Ekipe imajo po tri tekme na dan. Sodniki imajo ob 9. uri tehnični sestanek, evalvacijo preteklega dne, gledanje posnetkov, ki traja dve uri, nato se začne akcija. Nejc je odkimal ob vprašanju, ali so imeli njuni nadrejeni kakšne večje pripombe na sojenje: "Najpomembnejše je, da so bili zadovoljni igralci in trenerji. Po polfinalni tekmi so nama prišli čestitat. Že pred tekmo so se nekateri razveselili in nama rekli, da bo v redu tekma, ker sodiva midva. Pomembne so tudi psihične priprave. Neki dan sva sodila pet tekem z vmesnimi enournimi premori. Na igrišču sva bila od desetih zjutraj do desetih zvečer. Na koncu so povedali, da so trenerji v smislu sojenja to prvenstvo ocenili kot najboljše do zdaj. Storjen je bil korak naprej, ker imajo zdaj vsi sodniki slušalke, kar se je na evropskem prvenstvu zgodilo prvič. Mislim, da je bilo zato sojenje dvajset ali trideset odstotkov boljše." Jernej pa je izpostavil precejšnji izziv, polfinalno tekmo med Dansko in Hrvaško: "Ponavadi se dobro delo kaže prek delegiranja. Tako na mladinskem kot članskem prvenstvu sva odsodila največ tekem. Ob tem pa sva na članskem imela najtežjo tekmo na prvenstvu, polfinale Danska – Hrvaška. Domačin je iskal svojo priložnost proti branilcu naslova. Tekma je bila ob 21., tribune so bile polne, prenos je bil na nacionalni televiziji. Delegirali bi lahko nekaj drugih parov, a so izbrali naju." Slišala sta govorice, da bi rokomet na mivki postal član družine športov na poletnih olimpijskih igrah, za kar dejavno lobirajo svetovni prvaki Brazilci, dvoranski rokomet pa bi se preselil na zimske. V prihodnje si želita udejstvovati tudi na svetovnih prvenstvih, razveseljuje pa ju predvsem velika sproščenost vseh deležnikov tekem na igrišču in ob njem.