Ana Petrinja: S klubom v ligo prvakinj, z reprezentanco na EP

"Vedno sem si želela, da se preizkusim v tujini," se obdobja, ko je v sezoni 2004/2005 nosila dres Žalca, spominja Ana Petrinja. 27-letnico je pot takrat vodila v Španijo. En kos svoje kariere je preživela tudi na Kanarskem otočju, kjer je nosila dres Rocase. "Bilo je super. Je pa res, da gre za otok in si na nek način izoliran," pravi in priznava, da zadnji dve sezoni v Španiji nista bili idealni. "Selitve v Španijo mi ni žal. Izkušnje se nepozabne. Se je pa zadnji dve leti precej poznala kriza. Plače so zamujale, nekje so mi še vedno dolžni."

Reprezentanci z veseljem pokimala

Zadnjo sezono je članica poljske ekipe Laczpol Gdynije, vmes, leta 2011, pa je doživela tudi reprezentančni debi. Prepozno? "O tem odločajo trenerji. Glede tega ne morem ničesar komentirati. Sem se pa, ko sem dobila poziv, z veseljem odzvala," pravi Ana, ki jo v drugi polovici junija pod vodstvom Marte Bon čaka misija Sredozemske igre. Ženska reprezentanca je sicer daleč od ugleda, ki ga uživa moška. "Ugled pride z rezultati. Mi jih žal nimamo. Upam, da se bo to spremenilo in da se uvrstimo že na naslednje evropsko prvenstvo." Nazaj na Poljsko: njen klub, v lanski sezoni najboljša ekipa v državi, se trenutno bori za tretje mesto. "Pred sezono smo si želele ponoviti lansko prvo mesto, a nam je v končnici spodletelo," pravi zunanja igralka in priznava, da je Poljska precej drugačna od Španije. "Druga kultura, navade, značaji in tudi drugačen rokomet."

Jeseni je bila s puncami tudi blizu lige prvakinj, spodletelo jim je v kvalifikacijah. "Pred začetkom kvalifikacij si nismo upale niti pomisliti, da bi nam lahko uspelo. Po prvi tekmi z Bero Bero (njenim nekdanjim klubom, op. a.) smo videle, da smo lahko enakovredne. A nato je prišel Viborg, ki je bil vseeno pretrd oreh." Za ženski rokomet na Poljskem ni pretiranega zanimanja. "Na nekaterih derbijih se dvorane bolj napolnijo, ampak tega ni veliko. Je pa lepo, da ima vsaka ekipa na tribuni svojo navijaško ekipo," razloži Petrinja, ki z Urošem Zormanom in Boštjanom Kavašem, prav tako slovenskima legionarjema na Poljskem, nima stikov.

Špansko obvlada, poljsko niti ne

Po sedmih sezonah, ki jih je preživela v tujini (vmes se je enkrat vrnila v Slovenijo), je slovensko prvenstvo za zdaj še ne mika. Mogoče v prihodnosti, pravi. "V Španiji in na Poljskem je večja tekmovalnost. Vsaka ekipa lahko premaga vsako. V vsako tekmo moraš iti stoodstotno, sicer se lahko hitro opečeš," pravi Primorka, ki ma tudi v tujini vseskozi stik z morjem. Igrala je v San Sebastianu, pa na Kanarskem otočju, tudi na Poljskem ob morju. "To je le naključje," nam je zatrdila v smehu.

Čeprav pravi, da s prilagajanjem na novo okolje ni imela nikakršnih težav, se vedno rada vrne domov. V Slovenijo pride vsake tri mesece. Ko ne igra rokometa, počne čisto običajne reči. "Rada se družim s prijatelji, kofetkam, grem v šoping ali pogledam kakšen film." Pravi, da obvlada špansko. Zgodba s poljščino je nekoliko drugačna. "Razumem določene besede, to je pa tudi vse," prizna Petrinja, ki bi, če bi lahko izbrala katerikoli klub na svetu, zaigrala za kakšnega vrhunskega, ki igra v ligi prvakinj.