Morski volk, ki krmilo prepusti le ženi

Četrti Slovenec z olimpijsko kolajno v Riu de Janeiru, srebrni jadralec Vasilij Žbogar, ni le mojster valov, vetra ter morskega manevriranja, temveč potrpežljivi in samokritični strateg, ki je Slovenijo z velikimi črkami vpisal na zemljevid olimpijskega jadranja.  

Zadnja olimpijska regata Foto: Stanko Gruden, STA

Z naslovom olimpijskega podprvaka v razredu finn je 40-letni slovenski jadralec Vasilij Žbogar v Riu de Janeiru po srebru iz Pekinga 2008 in bronu iz Aten 2004 v razredu laser ob veslaču Luki Špiku, strelcu Rajmondu Debevcu in telovadcu Miru Cerarju postal šele četrti Slovenec s tremi olimpijskimi kolajnami s poletnih iger. Več sta jih osvojila le Leon Štukelj (6) in Iztok Čop (4).

A čeprav mu je to uspelo v jadranju, panogi, ki je Slovencem ljuba na dopustniški ravni, na športni pa dodobra medijsko zapostavljena in razvojno podhranjena, bo v javnih nastopih le redko negodoval nad usodo "nerazumljenega športnika, ki se trudi vsaj tako kot nogometaši, a je po krivem zapostavljen". Namesto tovrstnega pritoževanja, ki je lastno mnogim športnim panogam, se je sprijaznil z (ne)priljubljenostjo jadranja in stvari raje vzel v svoje roke.

Kaj kmalu je namreč uvidel, da si bo moral v želji po vsaj deloma konkurenčnih pogojih sam zagotoviti ustrezno delovno okolje. Postal je menedžer lastnega projekta, ki ga je razpel med bazama v Izoli in Valencii, angažiral dva trenerja, zagotovil letni proračun v višini 100 tisoč evrov, kot piko na i pa v pogon vključil še brata Jureta, ki je po letih kaljenja prevzel celotno logistiko.

Pete olimpijske igre, tretja kolajna

Sam svoj psiholog in strateg  

Vasilij Žbogar svojih tekmecev ne premaguje s fizično močjo ali čudežnim jadralskim instinktom, ki bi mu v jadra vedno potisnil najbolj ugoden veter. Priznava, da med tekmeci ni najmočnejši, tudi najboljši ne. Zanesljivo pa je najbolj premišljen in tudi potrpežljiv. To je nazadnje dokazal prav v Riu de Janeiru, kjer po zmagi v uvodni regati ni brezglavo tvegal, temveč je le modro nadzoroval potek regat, puščal tekmece, da so z napadi in tveganimi manevri delali napake, sam pa je medtem s stabilnimi predstavami marljivo zbiral točke in ohranjal položaj tik pod vrhom.

Pri tem je spretno unovčil jeklene živce, bogate izkušnje in izurjen občutek za osredotočenost. Pri svojem delu ne potrebuje (več) športnega psihologa. Določene tehnike vizualizacije in dihanja se je po sodelovanju s tovrstnimi strokovnjaki pred leti priučil, zdaj pa stavi predvsem na izkušnje in visoko stopnjo motivacije. To črpa tudi iz včasih umetnega ustvarjanja živčnosti, ki jo zna prenesti na sodelavce, s čimer preprečuje, da bi zaspali. Od njih zahteva doslednost in popolno natančnost, čeprav sam v zasebnem življenju ni povsem takšen.

4. oktobra bo dopolnil 42 let. "Preveč za nastopanje na olimpijskih igrah," pravi.

Uživa v tekmovanju, v tekmovalnem jadranju ne  

S tretjo olimpijsko kolajno je v Braziliji, na katero se je z večkratnimi obiski regatnega polja dobro pripravil, sklenil svoj olimpijski opus in bržčas tudi tekmovalno kariero na najvišji ravni, v kateri je osvojil še pet kolajn na evropskih prvenstvih in eno na svetovnem. Pri tem je vseskozi užival v bitki s tekmeci in vrhunskimi rezultati.

Manj užitka mu je, predvsem v zadnjem obdobju, dalo samo jadranje v razredu finn. "To je samo mučenje," o številnih fizičnih naporih pri ročnem iskanju opore v vetru in mukotrpnem delu stegenskih mišic pripoveduje Primorec, ki pa je adrenalinsko spogledovanje s hitrostmi našel na ameriškem pokalu s katamaranom. Tam je hitrost razvil tudi do 42 vozlov.

Prijatelji ga imajo radi le na kopnem

"Olimpijske jadrnice so bolj počasne, dolgočasne," pravi in priznava, da med bojem z valovi in vetrom v pogovoru s seboj ne išče lepih besed. Kletvice, tako slovenske kot tudi italijanske in hrvaške, se izgubijo v vetru. "Pred zadnjo regato v Riu sem si stalno govoril, da moram paziti na besede, saj sem imel v čolnu kamero za televizijski prenos." Toda na kopno kot po pravilu stopi pomirjen, čeprav večinoma tudi izčrpan.

"Vsaka kolajna ima svojo zgodbo."

Drugače pa je, ko se na morje poda kot turist. Ne spada namreč med tiste jadralce, ki bi v prostem času prezirali jadrnice. Tudi po vrnitvi z olimpijskih iger se bo odpravil na jadralsko popotovanje s sinom Talinom in ženo Majo. Tej rad prepusti celo krmilo, medtem ko pa je do prijateljev manj zaupljiv in predvsem zelo nepotrpežljiv.

"Oh, s prijatelji sem se hitro sprl. Z njimi ne želim več na morje," pravi Vasko, eden od tistih slovenskih športnikov, ki je uspešno končal tudi študij - na koprski fakulteti za management. Ta mu bo prav prišel tudi v novem življenju, v katerem želi ostati povezan z jadranjem. Eden od izzivov prihodnosti je namreč pomoč mladim slovenskim jadralcem, morda tudi z oblikovanjem trenažne baze. A še pred tem si bo dodobra odpočil, razmislil o prihodnosti in izgubil odvečne kilograme, ki jih je pridobil zaradi jadranja. V zadnjih letih se jih je nabralo več kot 20. "Nisem stradal," pravi z zanj značilnim smehom.