Tisti, ki jim je usojeno umreti, vas pozdravljajo #video

Čudoviti prizori s trase

V starem Rimu se je gladiatorski pozdrav cesarju glasil: "Tisti, ki jim je usojeno umreti, vas pozdravljajo." In res, tega se zaveda tudi vsak, ki se je pripravljen podati na tako preizkušnjo. No, razlika je seveda v tem, da organizator poskrbi, da nihče ne umre, saj zagotavlja zdravstveno pomoč ob progi, hrano in pijačo na postajah ter tudi možnost prevoza do cilja za tiste, ki omagajo. Še pomembneje pa je, da "gladiatorji" drug drugemu niso nasprotniki, temveč zavezniki, bratje. Ne samo, da je v pravilih tekme zahteva po pomoči tekačem, ki bi se poškodovali, v drugi polovici trase te praktično vsak, ki te prehiti, povpraša, kako ti gre, ter ti ponudi energijski gel ali magnezij. Prvi je koncentriran sladkor, pogosto z dodatkom kofeina, ki te požene naprej, drugi pomaga pri premagovanju krčev, ki načnejo tempo skoraj vsakega tekača.

Gladiatorski spopad z Nanosom

Trasa 60-kilometrskega teka Gladiator na Ultra Trail Vipava Valley (UTVV) je letos potekala iz Ajdovščine prek Socerba do Podnanosa, od tam je sledil vzpon na Nanos, vse do oddajnika na nadmorski višini 1.226 metrov. Sledil je sprva postopen, nato pa strm spust v Vipavo, iz katere se pot vije nazaj proti Ajdovščini, a ne po ravnini, temveč čez obronke Angelske gore do izvira Hublja in v mesto proti cilju. Dejanska dolžina je bila 59 kilometrov z okrog 2.400 višinskimi metri. Tekači smo imeli na poti na voljo štiri okrepčevalnice s hrano in pijačo ter še eno dodatno za vodo kakšnih šest kilometrov pred ciljem. Voda je bila letos nujna zaradi visokih temperatur in stopnje vlažnosti zraka, medtem ko je bila lani nepogrešljiva vetrovka, saj je na vrhu Nanosa pihala srednja do zmerna burja, kar za tiste, ki tega pojava nismo vajeni, pomeni noro močan in mrzel veter. Vseeno je bilo letos več odstopov, saj je vročina na večini proge bolj varljiv dejavnik kot veter na enem odseku.

Foto: Gigi Giannella

Gladiatorska preizkušnja je letos dobila novega zmagovalca, Janeza Klančnika, ki je za dobrih pet minut prehitel večkratnega prvaka proge Marka Tratnika, tretja v cilju in prva med ženskami (z dobro uro prednosti) pa je bila prav tako večkratna zmagovalka Petra Tratnik. Poleg slovenskih tekačev jih je bilo veliko tudi iz sosednjih držav, predvsem iz Italije in Hrvaške, številčno dobro zastopani so bili tudi Švedi, Čehi, Poljaki, Madžari in Nizozemci. Močna prisotnost tekačev iz te države se zdi presenetljiva, saj jim nižinska lega njihove države (najvišja vzpetina meri 322 metrov) ne omogoča priprav na tako ekstremne pogoje, kot je UTVV. Kot mi je razložil eden od Nizozemcev, pri njih teki po brezpotjih v najboljših primerih dosežejo nekaj sto višinskih metrov, če je trasa speljana tako, da gre večkrat na isti hrib. Večina jih je zato tekla v skupinah, da so se bodrili in podpirali, poleg tega so upoštevali potrebo po počitku in se za dalj časa ustavili na okrepčevalnicah.

Ko tovarištvo zamenja tekmovalnost

Čeprav je tek individualen in tekmovalen šport, tovrstni tekaški dogodki večini udeležencev predstavljajo bolj priložnost za druženje s prijatelji in spoznavanje sorodnih duš. Ker gre za ultrarazdalje, le malokdo teče s polnim tempom, večina vsak bolj strm vzpon prehodi, sploh v drugi polovici. To odpre priložnost za pogovor in tekačem ni težko najti skupnih tem. Tako čas hitreje mine, spodbuda z zgledom pa ima pogosto zelo dobrodošel učinek. To prijateljsko, skoraj bratsko vzdušje je tudi eden glavnih elementov, ki pritegnejo tekače, da se k tem neverjetno napornim podvigom vračajo vsako leto znova; večina navdušencev odteče več kot eno takšno dirko na leto.

Foto: Gigi Giannella

Poleg gladiatorske proge je UTVV omogočal tekačem, da se pomerijo tudi na 15-kilometrskem pohodu Asterix, 30 kilometrov dolgem teku Legionar, ki se prav tako povzpne prek Nanosa, ter dve zares ultradolgi preizkušnji, 110-kilometrski Centurion, kjer je treba poleg Nanosa premagati še več drugih vrhov, in pa ustrezno poimenovan Emperor, ki meri v dolžino kar 170 kilometrov, poteka deloma skozi Italijo in ima končni čas skoraj dva dni. Letos je UTVV končalo 45 imperatorjev in devet imperatoric, pri čemer je bil najhitrejši, Anže Sobočan, v cilju po 22 urah in pol, najhitrejša, Avstrijka Esther Fellhofer, pa le dve uri kasneje. Med znanimi Slovenci je imperator tudi stand up komik Andrej Težak - Tešky, ki se sicer pogosto udeležuje tekaških podvigov v dobrodelne namene in jih tudi sam organizira.

UTVV je le eden večjih tekaških dogodkov po brezpotjih, ki potekajo v Sloveniji. Mednarodno priznani so tudi pomladni Kočevsko Outdoor, poletni Soča Outdoor, Ultra Trail Idrija in K24 Trail, jesenski Julian Alps Trail Run, Bovec maraton, Obala Trail in še bi jih našli. Večina tekov je združenih v Alpe Adria Trail Cup, ki povezuje tekače v Italiji, Bosni in Hercegovini, na Poljskem, Hrvaškem in v Severni Makedoniji.

Tekma s samim seboj

In kako sem se odrezal jaz? Z dobrimi enajstimi urami sem bil krepko za zastavljenim ciljem, hkrati izjemno zadovoljen. Vročina in vlaga terjata svoj dolg, in čeprav sem bil nanju pripravljen v smislu opreme ter zalog hrane in vode, je moje telo vseeno reklo, da bo treba počasneje. Še posebej me je ustavil sestop z Nanosa, kjer je skalnata podlaga prepletena s kamenjem, kot da bi bil na melišču, mišice pa so bile takrat že tako utrujene in stopala žuljava, da preprosto ni šlo hitreje.

Foto: Gigi Giannella

Podobno kot pri maratonu pri nekje 30 kilometrih nastopi zloglasni "zid", ko tekač preprosto ne najde več energije za nadaljevanje, je tudi pri ultramaratonih. To se zgodi na točki, ko telo izkoristi vse zaloge hitro dostopnih ogljikovih hidratov v telesu in se odloči, da do nadaljnjega ustavlja prebavo. Tekač mora to prepoznati in upočasniti, se prisiliti, da nekaj poje in popije, ter tako poskrbeti, da se mu povrne moč. Meni je to uspelo ob prihodu v Vipavo in zadnjih 13 kilometrov je bilo bistveno manj napornih, kljub dodatnemu vzponu, prihod v cilj pa krasno doživetje.