Primorska legenda, ki to sploh noče biti

Najprej je poudaril, da ne prihaja iz Šempetra pri Gorici. V kraju, kjer je zraslo kar nekaj znanih nogometnih imen, je bil le rojen. Tako kot vsak Novogoričan, saj je tam porodnišnica. ''Drugače pa sem pravi Novogoričan. Čisti. Edini pravi, ki je igral na SP 2010, čeprav je bilo tam ogromno nekdanjih igralcev Gorice. Bil sem edini, ki je začel nogometno pot pri vrtnicah,'' pojasnjuje 43-kratni reprezentant, ki ga je bogata nogometna pot ponesla v šest držav.

Mladost je preživel v ulici Gradnikove brigade. V goriškem getu. Zato se v šali še vedno prišteva med uličarje. Strast do nogometa je odkril pri devetih letih, devet let pozneje podpisal prvo člansko pogodbo, vrhunec pa doživel pri prehodu v četrto desetletje, ko je zaigral na največjem tekmovanju, kar ga premore nogomet. Na svetovnem prvenstvu! Čeprav spada med prepoznavne Kekove južnoafriške junake, se je vedno otepal slave. Motijo ga zlasti pridevniki, ki ga predstavljajo kot legendo primorskega nogometa. Skuša ostati skromen in delaven, predan mož in oče dveh otrok, ki ga je strast do nogometa usmerila v trenerski poklic. Zdaj ga bo izkusil neposredno, kot prvi trener. Pred dvema tednoma je izbral Primorje.

Tako je pred leti poziral s hčerko Tajo na dobrodelnem turnirju v Biljah. Foto: Vid Ponikvar Nogometni kruh ste si služili v šestih državah in videli ogromno sveta, a z družino ostajate zvesti Novi Gorici.

Vezani smo na to okolje. Žena prihaja iz Oseka pri Novi Gorici. Mesto nam z okolico nudi vse, kar potrebujemo. V pol ure ali uri si lahko marsikje, kar nam odgovarja.

Kar pa se tiče našega otroštva, nam ni bilo hudo. Naša prednost je bila, o tem se zdaj pogosto pogovarjamo s starši drugih otrok, znanje italijanskega jezika. Naša generacija (Andrej bo prihodnje leto dopolnil 40 let, op. p.) je rinila v Italijo in se hitro naučila jezika, zdaj pa, čeprav še vedno živimo ob meji, moja otroka bolje govorita angleščino. Pač, telefoni so naredili svoje.

Včasih pa je bilo res zanimivo živeti ob meji. V nasprotju z drugimi državljani smo lahko uporabljali maloobmejne prehode. Okrog Nove Gorice so bili trije in še nekaj v Brdih, tako da smo lahko s posebno prepustnico na mesec opravili več nakupov v tujini. To so bili časi privilegijev (smeh). Bomo pa videli, kaj bo z otrokoma. Sta druga generacija, zdaj je že prisotna globalizacija, tako da je vprašanje, ali bosta ostala v Novi Gorici. Sin Erik ima šest, hčerka Taja pa 13 let.

Sina že kaj zanima nogometna žoga?

Nočem ga siliti v nogomet, a moram priznati, da je res navezan na žogo. Ima poseben občutek, velikokrat udari žogo med nogama. Radi obiskujemo igrišče. Imamo srečo, da živimo blizu štadiona.

Na svetovno prvenstvu v Južno Afriko je leta 2010 odpotovalo kar nekaj nogometašev, ki so v karieri nosili dres Gorice. Edini "Novogoričan" med njimi je bil prav Komac. Foto: Vid Ponikvar

Pa mu je kaj težko med sovrstniki, ker ga primerjajo z vami, legendo primorskega nogometa?

Legendo? Tako se ne doživljam. Ko sem igral, sem bil daleč od zvezdnika. Da bi bili pa zaradi tega zaznamovani moji potomci, niti približno ne drži. Kje pa. S priimkom nimamo težav, kvečjemu je kdaj zaradi tega kakšna prednost.

Ostajate skromni, čeprav ste dosegli veliko, tudi v reprezentančnem smislu. Nastopili ste na svetovnem prvenstvu, kar bodo za številne vrhunske ase vedno ostale neizživete sanje.

Lepo je slišati, da si bil na SP 2010. To je res krasen pečat moje kariere, ki me bo spremljal vse življenje. Pa ne zaradi tega, ker te ljudje na to opominjajo, ampak zaradi tega, ker si za tvojo državo dosegel nekaj nepozabnega. Posebno pa je zlasti zaradi tega, ker smo dosegli prvo in za zdaj edino zmago Slovenije na svetovnem prvenstvu. Čez 20 ali pa 40 let, ko se bo Slovenija uvrščala na velika tekmovanja, bo to še vedno prva zmaga. To je res velika reč.

Ni ga lepšega kot igrati za reprezentanco. Za svojo državo. Na klubski ravni si ne moreš predstavljati, kako je veselje v reprezentanci bistveno večje. Že v Južni Afriki smo bili presrečni, nato pa je to zadovoljstvo dozorevalo. Kot vino. Kakor mineva čas.

Na SP 2010 je sodeloval pri zgodovinski prvi zmagi Slovenije, ki je v Polokwaneju z zadetkom Roberta Korena premagala Alžirijo z 1:0. Foto: Reuters Od takrat je minilo že več kot osem let. To je bilo tudi zadnje veliko tekmovanje, na katerem je nastopila slovenska reprezentanca.

Dobro se spominjam teh trenutkov. Takrat vidiš, koliko dejavnikov je sploh potrebnih, da se ti izide kaj takšnega. Tudi kuhar brez prave materije ne more narediti dobrega obroka. Osnova mora biti kakovostna generacija. Če je prisoten še pravi vodja, da združi tehnične zadeve in zna iz vsakega posameznika izvleči največ, zlasti taktično, si pa na konju. Nogomet je takšna zvrst športa, da lahko premagaš tudi tehnično boljše ekipe. To je uspelo tudi nam, spomnimo se le na Rusijo. Igral se je dober, kakovosten nogomet. Lep, gledljiv, dinamičen in tehničen. Ne bom primerjal z drugimi generacijami, a pri nas je res vse delovalo.

Po svoje je škoda, da ste nastopili na svetovnem prvenstvu leta 2010, ko mobilna telefonija v sodelovanju z družbenimi omrežji še ni bila v popolnem zamahu, kar se tiče spominskih objav fotografij in pomembnih dogodkov.

Spominjam se, da smo dobili telefone kot sponzorska darila, v njih pa spominsko kartico, na kateri so bili shranjeni vse slike in videoposnetki s kvalifikacij za SP 2010. Telefon je imel resda kamero, a ni bil tako zmogljiv, kot so današnji. Pa me to sploh ne moti, ker teh prizorov niti ne pogrešam v taki obliki.

To je šlo predaleč. Nisem privrženec objavljanja nekih videovsebin. Vse se kopiči na spletu, vsega je preveč. Najbolj je pomembno, da imam v spominu trenutke, ki smo jih dosegli. Da je bilo vse pristno, da je ostalo vse med nami, da smo še vedno kolegi in da nas ta dogodek še danes združuje.

Slovenija se je po zmagi nad Alžirijo znašla na vrhu skupine SP 2010, nato pa po stresnem remiju proti ZDA (2:2) in tesnem porazu z Anglijo (0:1) nesrečno ostala brez napredovanja. Foto: Guliverimage/Getty Images

Takrat vas je vodil selektor Matjaž Kek, ki bo z reprezentanco vstopil v leto 2019 na pomembnem položaju.

Takrat se je izkazal in dokazal, da je iz pravega testa. Ljudje radi pozabljajo, kako se stvari sestavljajo od začetka do konca. V prvem delu kvalifikacij za SP 2010 smo dozorevali kot ekipa, v drugem delu pa tako rekoč pometli z vsemi. Ne smemo pa niti pozabiti, da je Branko Oblak pred tem zamenjal generacijo. Pri teh menjavah se navadno začnejo težave, a se ljudje nimajo časa ukvarjati s tem in poslušati, zakaj igralcem ne gre.

Nastopili smo številni novi in mladi igralci, zato je treba spoštovati sposobnost Branka Oblaka, da je to zamenjal in jih kakovostno uveljavil. Nekateri so še danes igralci svetovnega kova. Potem pa je prišel Kek, in če govorimo o selektorjih, zadevo nadgradil do te mere, da je ''funkcionirala v nulo''.

Po svetovnem prvenstvu ste nenadno izgubili stik z reprezentanco.

Ni bilo več nobenega kontakta, nobene besede več. Čez noč. Takrat sem zamenjal klub, preselil sem se na Poljsko, igral za Ruch v prvi ligi. V reprezentanci sem bil do takrat šest let neprekinjeno, potem pa se ni zgodilo nič več. Po SP 2010 so odprli štadion v Stožicah v Ljubljani, a nisem bil več zraven. Selektor je pač gledal na to, da bo ekipa konkurenčna. Gleda se na rezultat. Verjamem, da mu potem zmanjkuje časa in energije. To je del nogometa, spada v posel.

V izbrani nogometni vrsti ni nikoli manjkalo nogometašev Gorice. Foto: Vid Ponikvar

Bil je vaš selektor, zdaj pa se s trenerskim poslom ukvarjate tudi vi. Se pri svojem delu pogosto spomnite na Keka?

Od vsakega trenerja in selektorja, ki me je vodil, se spominjam dobrih in koristnih zadev. Vsekakor jih skušam uporabiti. Skozi trenersko prizmo imaš drugačen pogled na nogomet. Moraš hitro preklopiti. Igralec misli na svoj performans in pika. Trener pa mora gledati vse igralce, sestaviti ekipo in najti še kakšen dodaten odstotek moči zunaj terena.

Bo selektor Kek kos novim izzivom? Prihodnje leto se začnejo kvalifikacije za EP 2020.

Ve, kateri elementi so pomembni, da se pride do uspehov. Stavil bo na karte, da sestavi ekipo, slačilnico, da bodo dihali drug z drugim. Je na dobri poti. Poglejmo Jana Oblaka. Meni je bolj všeč, da je bolj tih igralec. Vodja moraš biti z dejanji na igrišču, ne z galamo. S takim kalibrom Oblaka in Josipa Iličića bo reprezentanca postala zanimiva. Kek ima zdaj še več izkušenj kot prej, situacija se bo izboljšala. To je pomembno. Ne smemo gledali le na cilj. Rezultati pridejo s temi elementi, neko krepostjo. Taktično bo postavil ekipo, da bo imela ravnotežje. To je najpomembnejše.

Ste si že od nekdaj želeli postati trener?

Ta odločitev je v meni dozorevala. Ko sem bil še igralec, o tem nisem razmišljal. Niti v enem trenutku. Potem pa sem se po koncu kariere priključil Miranu Srebrniču. Nekoliko naključno, a je bilo mogoče tako tudi usojeno. Pri Gorici je jeseni leta 2014 vladala čudna situacija.

Leta 2014 je sprejel ponudbo Gorice in postal pomočnik trenerja Mirana Srebrniča. Foto: Vid Ponikvar

Italijani so odšli, odstavili so trenerja Luigija Apollonija. Srebrnič me je poklical in ponudil zadevo, ki sem jo z veseljem sprejel. A še zdaj ne vem 200-odstotno, ali sem pripravljen biti profesionalni trener.

Zdaj ste prvi trener tretjeligaša Primorja, kjer resnično ne boste mogli biti prevelik profesionalec.

Klub je res na nižjeligaški ravni. Sloni na amaterskih zadevah, a ima veliko perspektivo in možnost napredka. Tako veliko, da se lahko približa nekdanji ravni, zato je to zame izziv. Sem pa tudi emotivno vezan na ta klub. Zelo mi je pomagal, bil je ključen element pri mojem razvoju kot nogometaš. Zdaj so me prepričali, da se prvič preizkusim kot glavni trener.

Pri Srebrniču sem bil tri leta pomočnik na profesionalni ravni, nazadnje, v Brdih, pa je bila nekoliko manj profesionalna zadeva, ko sem pomagal Antonu Žlogarju, a je bilo vseeno zelo intenzivno. Je pa bilo zelo težavno, zlasti zaradi položaja na lestvici.

Se bojite, da boste v Primorju zaradi neprofesionalne usmeritve kluba primorani opravljati več vlog naenkrat?

Ne. Prvi vtisi so enkratni. V klubu je prisotna struktura ljudi, ki ji velja zaupati. Ne bom deklica za vse. V klubu imamo vse potrebno, da dorečemo smernice, s katerimi bi lahko povzdignili raven. In postali še bolj profesionalni. Ne smemo pa prehitevati, to je zelo pomembno.

Sportal Idealist med nogometaši, ki sanja doktorsko izobrazbo

Primorje je v ligi, ki jo sestavlja osem ekip, prezimilo na šestem mestu. Za obstanek bo treba osvojiti vsaj četrto mesto.

Znašli smo se v zahtevnem položaju, ki pa ga bomo skušali rešiti. Obstanek v ligi je velik izziv. Od osmih ekip obstanejo le štiri, ker se širi tretja liga in bosta v prihodnje le vzhodna in zahodna skupina. Tretja liga bo močnejša, spet bodo dobre tekme. Ni nam lahko, saj je imelo Primorje težave, zlasti na zadnjih šestih tekmah. Takrat je padlo po lestvici navzdol, pred tem pa je bilo že tretje. Zdaj se giba v nevarnih vodah.

Tudi finančno?

Tam niti ne. Nogometaši imajo vse, kar jim je obljubljeno, tudi poravnano. Dal bom vse od sebe, da uredim zadeve. Da ostanemo v tretji ligi, potem pa naredimo konkurenčno ekipo še za kaj več. Trgovina pri amaterskih igralcih poteka drugače kot v prvi ligi. Poleti bi bilo lažje okrepiti našo ekipo. Trudim se, da bomo pripeljali nekaj novincev, ki bodo dvignili raven igre.

V dresu slovenske reprezentance je debitiral leta 2004, ko je bil selektor Branko Oblak. Foto: Reuters Novi trener Primorja ste postali ravno v obdobju, ko novega stratega išče Gorica, klub vaše mladosti in nedavni delodajalec.

V tem trenutku ni realno, zlasti zaradi drugih razlogov, da bi pri Gorici deloval kot prvi trener. To ni v interesu. Zdaj sem prav zadovoljen, da sem postal trener Primorja. V tem trenutku se ne bi vračal v Gorico. Tam so bila določena nesoglasja z vodstvom kluba. Če jih ne bi bilo, bi stvar peljali naprej, kot smo jo prva tri leta. Vem, kako je bilo na začetku, ko so Italijani odhajali. Nato smo naredili velik presek. Zgodili so se neka evforija okolice in super rezultati glede na obstoječe stanje.

Kakšnega trenerja sploh potrebuje Gorica?

Vseeno je, ali je domač ali tuj, pomembno je le, da je dober. Da bo znal v omejenem finančnem okolju speljati zadevo v kombinaciji z mladimi. V klubu si morajo naliti čistega vina in se odločiti, ali hočejo imeti rezultat, razvoj mladih igralcev ali oboje. To bo treba oceniti realno, potem pa videti, kakšno bo izhodišče.

Ne vem pa, ali je bila zadnja trenerska menjava pri Gorici sploh potrebna. Zdaj je videti, kot da je vsega kriv Srebrnič. To ni pošteno. Odgovornost naj prevzamejo vsi, ki odločajo v ND Gorica.

Nogometna kariera ne traja večno, z njo vred pa prav tako ne številne ugodnosti, ki jih prinašajo nastopi za vrhunske klube.

Ko sem bil še igralec, sem se zavedal, da se bo obdobje dobrih finančnih prilivov in višjih zneskov po koncu kariere hitro končalo. Če želiš med kariero poslovno investirati denar v kakšen projekt, je težko, ker imaš kapital, a premalo znanja. Če pa si naredil poslovni načrt za naprej, je to dobitna kombinacija. Večina igralcev se mora po koncu kariere hitro odločiti, kaj bo delala. Moraš nadomestiti nogometno življenje, tako z vidika čustev kot tudi prihodkov.

Kako ste se pripravili na to?

Zgodilo se je sledeče. Igralci bi najraje že nekaj mesecev po koncu kariere pomagali kot igralci. Preprosto pogrešajo adrenalin in pritisk. Nogomet igram vse od devetega leta. Vmes nisem počel nič drugega. Pri 18 letih sem podpisal prvo profesionalno pogodbo, začel se je drugačen način življenja. Fakultete nisem obiskoval niti en dan, srednjo šolo pa sem končal, tako da imam peto stopnjo.

Kar sem hotel povedati, je to, da je največja težava adrenalin. Priprava na tekmo, pritisk zaradi zmage, navijači, mediji. Vse skupaj ustvarja pritisk. Ko pa tega ni več, se pojavi neka praznina. Začutil sem jo in potreboval dve leti, da sem se lahko umiril. Zdaj nimam več potrebe po takšni vrsti adrenalina in naboja. Na srečo sem iz igralskih hitro prešel na trenerske zadeve, kjer je tudi adrenalin, a se ne more primerjati z igralnim.

Kariero je končal v nižjeligaškem italijanskem klubu, nato pa se vrnil v domovino in se lotil trenerskih izzivov. Z veseljem se udeležuje vsakoletnih dobrodelnih turnirjev v Biljah. Foto: Vid Ponikvar

Kdaj ste se dokončno odločili, da je napočil trenutek za slovo od igralske kariere?

Bil sem še relativno mlad. Imel sem 35 let, igral za italijanski petoligaški klub Manzanase. Za svojo dušo. Fizično in energijsko sem bil v dobrem stanju, v karieri tako rekoč nisem imel kakšne večje poškodbe. Genetsko sem imel srečo. Takrat pa sem zaradi ravni kariere sklenil, da bom zaključil.

Ste si po koncu kariere osmislili kakšno veliko družinsko potovanje, za katero pred tem niste imeli niti časa niti možnosti?

Smo. Z družino imamo v načrtu, da bi obiskali nekaj krajev, kjer sem igral nogomet. Ko sem igral na Portugalskem, na otoku Madeira, sem bil član Maritima, ko sem bil še mlajši. Takrat sem bil na Portugalskem sam. Vedel sem, da se bom enkrat, ko bodo otroci zrasli, tja vrnil. To je krasna destinacija.

V dresu Djurgardena je v švedskem prvenstvu osvojil drugo mesto. Foto: Reuters Tam je zelo toplo, a je nogometna pot poskrbela, da ste pozneje odšli na sever Evrope, na Švedsko.

Ja, Djurgarden je bil drugačen. Tam sem doživel, da je bilo 17 stopinj pod ničlo in so zmrznile vse sladke vode. Ker pa je Stockholm prepleten s slano in sladko vodo, leži pa na devetih otokih, so poleti vse barke v vodi, pozimi pa čudovita drsališča. Je kot v pravljici. Lepo je bilo tudi v Izraelu. Če povežemo te kraje, dobimo skoraj enakostranični trikotnik, s katerim lahko zajamemo skoraj vso Evropo. Kdo bi si mislil.

Smo ravno v času božično-novoletnih praznikov. Ste jih kdaj praznovali tudi v Izraelu?

Tam je nekoliko težje. Tam živiš v judovski kulturi, greš pa lahko v Jeruzalem, kjer je veliko katoličanov. V Tel Avivu sploh nisem doživel krščanskih praznikov. Jih ne praznujejo. Judje ne priznavajo Jezusa v tej določeni obliki. Tudi božiča in praznovanja novega leta ni bilo. Še dobro, da smo imeli takrat satelitsko povezavo s svetom. To je bil eden najbolj žalostnih božičnih večerov. Zunaj ni bilo niti ene petarde ali okraska. Še dobro, da je v okolici živelo veliko Rusov, tako da smo lahko pri njih kupili božične okraske in doma okrasili drevo. Bilo je nenavadno in žalostno. Medtem ko je bilo po vsej Evropi praznično, v Izraelu ni bilo nič.

Ste zadovoljni s potekom svoje kariere ali menite, da bi lahko s svojim potencialom uspešno potrkali tudi na vrata kakšnega še močnejšega evropskega kluba?

Res je, nisem igral v najmočnejših ligah, če odštejem portugalsko, a sem na srečo igral za klube, ki so se borili za vrh. Finančno ni bilo slabo. Nekatere stvari sem si lahko privoščil. Imel sem srečo. Po koncu kariere jo je treba imeti, saj ti lahko denar, če zaspiš, izhlapi. Mogoče se sliši smešno, a lažje je zapraviti pet milijonov kot pa dva tisoč evrov. To pa zato, ker pri dva tisoč evrih dobro veš, kako jih razdeliti, da boš lahko preživel mesec, pet milijonov pa se hitro multiplicira v porabi.

"Na začetku sploh nisem imel namena, potem pa sem naknadno naredil licenco do stopnje Uefa A. Za zdaj ostajam na tej ravni. Licence PRO nimam, niti ne dajem v ospredje papirjev. Moraš biti predvsem dober trener na igrišču, karta je le postranska stvar," je spregovoril o trenerski licenci. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko pa se enkrat ta prihodek ustavi, se je težavno spustiti na nižjo finančno raven. Dogaja se, da se razmišlja nerazumsko. Takrat si privoščiš kakšno drago zadevo, marsikaj te povleče in se ne moreš ustaviti. Veliko športnikov ostane brez denarja. V mladosti nimaš nobenih drugih izkušenj kot igranje tega športa. Pri 35 letih greš težko v drug sistem. Težko te je dati v neki sistem brez izobrazbe in prakse.

Pri zaposlovanju pa je ključen praktični del. V nogometnem klubu je 30 igralcev, od tega en trener. Vlada velika konkurenca za delo, vse skupaj gre skozi ozko sito. Če hočeš biti predan trener, moraš biti kar malce fanatičen, da si lahko uspešen.

Je res, da so se za vas svojčas zanimali evropski velikani, kot so Borussia Dortmund, Sporting iz Lizbone in Newcastle?

V mladosti je oboževal italijanskega nogometnega zvezdnika Alessandra Del Piera, letos pa se je z njim družil na spektakularnem dogodku v neposredni bližini Nove Gorice. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ne bi vedel. Imel sem podpisano avtorizacijo s klubom Nottingham Forest, ko sem bil star 20 let, a ni prišlo do dogovora. A o tem je brezpredmetno govoriti. Če gledaš na vsak dogodek v življenju skozi prizmo, kaj bi lahko bilo boljše v preteklosti, namesto da se zavedaš, koliko stvari bi lahko bilo tisočkrat slabših, boš vedno depresiven.

Depresija nastane, ker bi vsi radi še več. Meni pa je bolj pomembno, da se imamo dobro. Da se vedno najdejo novi izzivi. Če se ozremo na praznike po svetu. Ljudje, ki so zunaj, bežijo od vojn. To ni majhna stvar, ampak globalna. Lahko smo srečni, da imamo družine in smo zdravi. Da imamo državo, v kateri lahko živimo mirno.

Na družino ste zelo navezani.

Dobro, da ste me spomnili, ker se želim ob tej priložnosti javno zahvaliti ženi Tei, moji sopotnici, s katero sva skupaj že od samega začetka v Sloveniji. Preživela sva težko obdobje. Ko sem šel sam na Madeiro, je bila sama noseča doma. Takrat sem zamudil porod otroka. Potem me je vedno spremljala v tujini, tudi z dojenčkom tri leta na Švedskem. Takrat je bilo zanjo bolj naporno kot zame. Imel sem nogomet, žene pa ostanejo doma, z majhnimi otroki, in nimajo nikogar v tujini. Zato bi se ji rad zahvalil, da me je spremljala na moji nogometni poti.

Ko sem končal, sem se vrnil v Slovenijo. Lepo se je bilo vrniti. Finančni del se potem malo zmanjša, a ima žena redno službo in se uveljavljamo v drugih stvareh, zato se ne bi kar tako selili. V tujini smo se srečevali z različnimi kulturami, bili smo tujci, zato danes doma gledamo drugače na stvari kot sicer. Imamo odprte nazore, neko podlago, s katero lahko živimo mirno naprej.

Sportal Blišč in beda jesenskih številk Prve lige Telekom Slovenije