Bronasta Teja Gregorin ne izključuje upokojitve

Srebrni kolajni z individualne preizkušnje svetovnega prvenstva 2009 in ekipnem srebru, ki se ga je z mešano štafeto veselila predlani v Ruhpoldingu, je 33-letna Teja Gregorin v torek dodala še olimpijski bron v zasledovalni preizkušnji. Pred nadaljevanjem svojih četrtih in obenem zadnjih olimpijskih iger ima zdaj "le" še eno željo – tekmo končati brez zgrešenega strela. Na voljo bo imela dve priložnosti – tekmo s skupinskim štartom in preizkušnjo na 20 kilometrov.

Ste kdaj kot mladenka stala pred ogledalom z doma izdelano kolajno in si predstavljali, da ste na olimpijski igrah? Ne. Sem pa o olimpijski kolajni sanjala. Ko se začneš resno ukvarjati s športom, je prav odličje na igrah največja želja. Zdaj živim v teh sanjah.

Ste se ponoči kdaj prebudili v strahu, da ste o olimpijski kolajni resnično le sanjali? Prva noč je bila tako kratka, da niti ni bilo časa. Sem pa še vedno pod vtisom močnih čustev. Verjamem, da se bo neke noči tudi Soči prikradel v moje sanje. Morda bom morala pogledati kolajno, da se bom prepričala o njeni osvojitvi. Pri velikih uspehih je pogosto tako, da pravi vtisi pridejo šele z zamudo. Tako je bilo tudi leta 2009, ko sem postala svetovna podprvakinja.

Verjetno pa vsaj v budnem stanju vrtite film bronaste zasledovalne pravljice? Nizajo se dogodki, ki me silijo v podoživljanje trenutkov. V tem uživam. Naj traja in traja. Denimo ob podelitvi kolajne sem bila povsem v svojem svetu. Priznam tudi, da sem bila zelo nervozna. Če bi bilo tako na tekmi, ne bi prišla prav daleč. S tako tresočimi nogami bi težko zadela kakšno tarčo. No, ko so predvajali belorusko himno, pa sem zgolj zrla v zastave in razmišljala o tekmi.

Bi v spominu znali priklicati prve olimpijske igre, ki ste jih spremljali? Ne vem, zakaj, a tega nimam v spominu. Dobro pa se spominjam svojega prvega nastopa.

Od tega je minilo že 12 let. A v Salt Lake Cityju ste nastopali kot tekačica. Poznejšega prestopa med biatlonke verjetno niste nikoli obžalovali … Salt Lake City mi je ostal v lepem spominu. To so bile vendarle moje prve igre. Bila sem navdušena nad dejstvom, da sodelujem na tako velikem tekmovanju. Rezultatska pričakovanja, roko na srce, niso bila prav velika. Kaj kmalu sem nato videla, da mi je bolj kot zgolj tek na kožo pisan biatlon. V zadnjem sem videla šport, ki bi me ponesel do vrhunskih rezultatov. Nisem se motila, zato prav v nobenem trenutku nisem obžalovala odhoda iz tekaških vrst. Zdaj prejemam vse nagrade za vloženi trud.

Govoriva o pozitivnih čustvih. Kaj pa druga stran. Si kot športnica, ki teži k popolnosti, tudi kaj očitate? Ne. Nastop je bil odličen. Zgrešila sem zgolj en strel, ki pa me ni stal odličja. Tudi če bi ga zadela, se slika ne bi prav veliko spremenila. Ponosna sem na nastop.

Za slovensko biatlonsko reprezentanco velja, da spominja na pravo družino. Ste tudi odličje družinsko proslavili? Družina? Žal bolj družinica … Da, skupaj preživimo več kot 200 dni na leto, zato smo vsi skupaj zelo povezani. Ko nekdo doseže uspeh, mu ga drugi iskreno privoščimo in se z njim veselimo. Ob moji kolajni ni bilo prav nič drugače. Držimo skupaj v dobrem in slabem. O slavju pa … Bilo je pestro, ne bi pa govorila o podrobnostih. Ha, ha …

Prav ta družinica … Slovenija ima sodoben biatlonski center in kontinuiteto uspehov na velikih tekmovanjih. A zdi se, da s težavo prihajate do novih obrazov … Naj bo moja kolajna spodbuda za vse, ki še kolebajo med različnimi športi. Obenem mora biti tudi motivacija za mlajše rodove, ki se že ukvarjajo z biatlonom. Zdajšnji rod dokazuje, da se pri nas dela dobro, predvsem pa, da je vztrajnost vedno nagrajena.

Kaj pa kariera Teje Gregorin? Brona verjetno čez štiri leta ne boste branili … Zanesljivo ne. Novo štiriletno obdobje bi bilo zame pač preveč. Ne želim pa razmišljati in razglabljati o tem, koliko časa bom še tekmovala. Moje misli so povsem pri olimpijskih igrah, sledi pa nadaljevanje svetovnega pokala. Ko bo sezone konec, se bom lotila vprašanja, kako naprej.

Zdi se, da ne izključujete niti konca športne poti. Potrebujem daljši premor. Pri nas je večinoma tako, da smo ob koncu sezone prosti kakšna dva tedna, nato pa se že lotimo novih priprav. V mojem primeru bo letos zanesljivo drugače. Privoščila si bom daljši oddih, nato pa se vprašala, ali pogrešam treninge. Če jih ne bom …

A zdaj ste še v Sočiju. Se je z olimpijsko kolajno okrog vratu težko prepričati o tem, da iger še ni konec? Kolajna mi ne daje pravice do neresnega pristopa. Bodite brez skrbi, na preostalih dveh tekmah se še zdaleč ne bom zabavala. Zavedam se pomembnosti. V glavi imam zamišljen pristop in nastop. Te smernice so bile postavljene že pred odhodom v Soči. Že zelo dogo mi tekme ni uspelo končati brez zgrešenega strela. Prav vse tarče so moj cilj za naslednjo tekmo.