Petek, 3. 4. 2020, 20.30
4 leta, 8 mesecev
Intervju z Dejanom Vinčićem
Dejan Vinčić: Imel sem srečo, da se je tako izteklo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,16
1
Dejan Vinčić je na lastni koži občutil, kako je, če se meje zaprejo, sam pa ostaneš zunaj domovine.
"Najprej smrt Kobeja Bryanta, zdaj ta virus ... A verjamem, da bomo vse skupaj premagali. Ostati moramo pozitivni in življenje se bo hitro vrnilo v stare tirnice," je v intervjuju začetek mračnega leta 2020 opisal slovenski odbojkarski reprezentant Dejan Vinčić, ki je med drugim priznal, da se po treh sezonah poslavlja od ekipe Czarni Radom.
Popularni Vinko je tako kot številni drugi že končal klubsko sezono, saj se je poljsko prvenstvo zaradi kororonvirusa predčasno končalo. Zadnjo tekmo je odigral 11. marca, naslednji dan pa so tam zavladale izredne razmere. Zdaj je že dobra dva tedna v krogu družine, kjer tako kot drugi starši po Sloveniji opravlja še vlogo učitelja. A pravi, da mu ni težko, saj je bilo v obdobju njegove kariere zelo malo časa, da bi se tako posvečal družini. Spregovoril je tudi o prihodnosti, ki je zelo negotova, in kajpak tudi o koronavirusu, zaradi katerega je bila vrnitev v domovino težavna.
Da je prišel v domovino, je moral kar peš čez mejo.
Kako ste, ste zdravi?
Zdrav kot riba.
Tako kot še nikoli?
Moram reči, da tako spočit pa res že dolgo nisem bil (smeh, op. p.).
Ste doma ali še vedno na Poljskem?
Doma, hvala bogu. Še preden je bil sprejet sklep o končanju prvenstva, sem odšel domov. Izkoristil sem priložnost in šel na evakuacijski polet.
Lahko rečemo, da ste ujeli zadnji vlak?
Imel sem srečo, da se je na koncu vse izteklo po načrtih. Ves čas sem bil v navezi s slovenskim veleposlaništvom v Varšavi in ko so mi sporočili, da je mogoč odhod domov, sem to nemudoma izkoristil. Kupil sem karto in naslednji dan odšel na letališče. S tem pa se zapleti niso končali, saj sem letel v Zagreb.
Moral sem pridobiti še dovolilnico za pristanek na Hrvaškem, k sreči pa smo vse skupaj hitro rešili, sicer bi letalo poletelo brez nas. Po pristanku sem odšel s taksijem do slovenske meje, nato pa peš čez, na slovenski strani me je čakala žena. Nisva želela tvegati, saj bi se ob vrnitvi v Slovenijo lahko kaj zataknilo in bi morala za dva tedna v karanteno.
Na Poljskem ste bili brez družine?
Da, oba hodita v šolo, zato se niso selili k meni. Želeli so priti na tisto zadnjo tekmo, ki smo jo še odigrali 11. marca, a v zadnjem trenutku se za to niso odločili, saj se je koronavirus že dodobra razpasel. Če bi imel na Poljskem še družino, bi bila misija priti nazaj domov še toliko težja.
Vinko je tako kot večina staršev po Sloveniji zdaj tudi v vlogi učitelja.
Kot oče dveh šoloobveznih otrok ste se najbrž tudi sami prelevili v učitelja?
Trudimo se. Luka hodi v osmi razred, hči v tretjega. Ni najlažje razlagati snovi. Pri Anastasiji še gre, pri Luki in njegovi matematiki je malce drugačna zgodba (smeh, op. p.).
Poljaki so kar dolgo vztrajali, pred dnevi so vse skupaj dokončno odpovedali. Kako ste sami videli vse skupaj?
Zadnjo tekmo smo igrali pred prazno dvorano, kar je grozna izkušnja. Še na prijateljskih tekmah se vedno zbere nekaj ljudi, tudi če je ta zaprtega tipa. Naslednji dan je vlada razglasila izredno stanje, prvenstvo se je prekinilo, nato pa se je vse skupaj stopnjevalo. Ko je bilo jasno, da ne bomo mogli niti trenirati, naša dvorana je namreč v lasti mesta, se je počasi že začelo govoriti, da bo vsega predčasno konec. To se je na koncu tudi zgodilo, šport trenutno ni v ospredju, pomembna sta varnost in zdravje ljudi.
Želel si je končati prvenstvo, a je višja sila vse skupaj preprečila.
Bi si sami želeli, da še malce počakajo, ali se vam zdi odločitev vodstva pravilna?
Če povem iskreno, sem si sam želel prvenstvo odigrati do konca. Moja želja je bila igrati, a kmalu sem tudi sam videl, da se težava, ki je ohromila svet, ne bo tako hitro poslovila. Govorilo se je, da bi se lahko prvenstvo nadaljevalo konec maja, začetek junija, a to je bila zgolj želja. Vse skupaj bi bilo neregularno, saj imajo v Plusligi le tri ekipe možnosti, da trenirajo, drugi pa bi morali čakati doma. Že 14 dni mirovanja je v športu veliko.
Potrebuješ kar nekaj časa, da se vrneš, če je ta premor še daljši. V našem primeru bi bil, potrebovali bi mesec dni, da bi se vrnili v tekmovalni ritem. Nismo avto, ki ga prižgeš in pelješ, tako ne gre. Odločitev vodstva je bila tako na mestu, čeprav smo si kot športniki želeli igrati končnico in vse skupaj, a zdaj je, kar je. Vse skupaj res ne bi imelo smisla.
Kaj ti pomeni finančno, kako se boste dogovorili?
Pogodbe bodo trpele, o tem ni dvoma. Koliko in kako, še ni jasno. Vodstvo lige išče rešitve, ki bi bile pravične, se pa tudi igralci zavedamo, da je ta koronakriza udarila naše sponzorje, sploh tiste malce manjše.
To je bila za vas tretja sezona pri ekipi Czarni Radom. Kako je s pogodbo?
Pogodba se je iztekla, glede na to, kaj se je zgodilo, se s klubom nismo niti pogovarjali o morebitnem podaljšanju, saj ne vedo, kaj bo prinesla prihodnost. Vse, kar je trenutno jasno, je le to, da ekipo zapuščam.
Po treh letih zapušča Czarni Radom.
Se morda že ve, kje boste nadaljevali športno pot?
Tako kot se nismo pogovarjali s Poljaki, so se pogovori ustavili tudi z drugimi ekipami. Kot sem rekel, težko se napove, s kakšnimi sredstvi bodo ekipe razpolagale, ko bo te nočne more konec. Zdaj se klubi bolj ukvarjajo s tem, kako rešiti sezono, kako poravnati obveznosti do igralcev in tako naprej ... Pričakujem, da se bo čez kakšen mesec ali dva vse skupaj že toliko izboljšalo, da bodo spet stekli pogovori, takrat bomo poskušali nekaj najti. Dejstvo pa je, da bo šport zaradi vsega, kar se bo zgodilo v gospodarstvu, trpel še nekaj let. Šport bo zapostavljen in finančno manj podprt, kot je bil do zdaj.
Kaj menite o triletni misiji pri Czarniju?
Za mano je res lepo obdobje. Vedno sem se dobro počutil. Zelo dobro sem se razumel s trenerjem, igralci in tudi vodstvom. Po tisti prvi sezoni, ki sem jo večinoma izpustil zaradi poškodbe, je bila druga fenomenalna. Končali smo na odličnem petem mestu, veliko igralcev se je prodalo v največje klube. To je le dokaz, da smo dobro delali, na koncu pa smo bili nagrajeni še na igrišču. Ta zadnja je bila malce bolj turbulentna. Kot sem rekel, ekipa se je povsem zamenjala, prišlo je devet novih igralcev, imeli pa smo tudi to razkošje oziroma smolo, da smo imeli štiri tujce, istočasno pa lahko igrajo le trije.
Čeprav je dobrodošlo, da imaš 14 enakovrednih igralcev, v prvem delu sezono nismo našli tistega pravega ritma. Po novem letu je bilo bolje, po zmagah na treh težkih gostovanjih smo se povzpeli na lestvici in bili na položaju za končnico. Če bi osvojili peto ali šesto mesto, bi imeli odlično izhodišče pred izločilnimi boji, zato mi je še toliko bolj žal, da se prvenstvo ni nadaljevalo.
Pogovori z novimi klubi so se zaradi pandemije ustavili.
Kje si želite igrati v prihodnosti?
Želje so nekaj, realnost druga. Vsekakor bi rad prišel v zdravo sredino, kjer ne bi bilo finančnih težav. V ekipo, kjer se bom dobro počutil, kjer se bo dobro počutila tudi moja družina, je pa zdaj to težko napovedovati, saj je trenutno vse skupaj še zelo negotovo. Bomo videli.
Jeseni je Slovenija zaradi vas polnila Stožice in se z vami veselila, trenutno ne smemo brez maske in rokavic niti v trgovino. Kdo bi si mislil, da se lahko vse skupaj tako spremeni.
Res je. Vse skupaj je šok tako za odrasle kot tudi za otroke. Nihče si ni predstavljal, da se bo zgodilo kaj takega. Sem pa videl, da so začeli po televiziji predvajati posnetke naših tekem z jesenskega EuroVolleyja. Tudi sam sem si jih ogledal, lepo je, da smo bili spet malce videni. Za nami je res fantastično reprezentančno leto, malce grenkobe so nam povzročile le kvalifikacije za Tokio, kjer smo bili vstopnici za olimpijske igre res zelo blizu.
Se še kdaj spominjate tiste tekme s Francijo v Berlinu, ko ste že vodili z 2:0 v nizih, imeli vse v svojih rokah, nato pa ...
Ojoj, seveda se, velikokrat. Vedno, ko sem zdaj v poljskem prvenstvu videl Francoze, Tillieja, Toniuttija, Brizarda, se je zavrtel film. A počasi se bo treba sprijazniti in pomiriti, saj za nazaj stvari ne moremo več popraviti.
Slovenski odbojkarji so jeseni s srebrnim odličjem na EuroVolleyju na noge dvignili vso Slovenijo.
Olimpijske igre v Tokiu 2020 so zaradi koronavirusa že odpovedali, svetovna liga (zdaj liga narodov), ki jo je Slovenija lovila toliko let, pa je še na urniku, a ne kaže dobro.
Tudi sam dvomim o tem, da se bo ta liga odigrala. Če so odpovedali Tokio, ne vem, zakaj bi odigrali ligo narodov. Pri tej vse ekipe krožijo po vsem svetu, torej počnejo ravno to, česar se trenutno odločno ne sme. Počakajmo še malo, a sam ne verjamem, da bi tekmovanje izpeljali.
Konec leta 2019 je bil za nas res pravljičen, Slovenija je slavila srebrno odličje, v letu 2020 gre vse narobe.
Leto 2020 je trenutno res za hitro pozabo. Doživljamo šok za šokom. Najprej smrt Kobeja Bryanta, zdaj ta virus ... A verjamem, da bomo vse skupaj premagali. Ostati moramo pozitivni in življenje se bo hitro vrnilo v stare tirnice.
Trenutno smo v položaju, kot ga res nismo navajeni. Kaj bi svetovali ljudem, da čim manj stresno preživijo to obdobje?
Šele zdaj se zavedamo in vidimo, v kako hitrem ritmu živimo. Šele zdaj vidimo, da se niti malo ne posvečamo dovolj drug drugemu. Tudi če je kdo misli, da se, zdaj vidi, da se je motil. Izkoristimo ta čas, ob tem pa se naučimo tudi tega, da so družina in naši bližnji tisto, kar v življenju resnično šteje. Sam sem veliko časa odstoten, družina je veliko pretrpela, zdaj jim poskušam vsaj malce vrniti. Posvečamo se drug drugemu, se pogovarjamo ... To je tisti čas, ko se imamo priložnost "resetirati".
Že zdaj se ve, da bo po tem, ko bo vsega konec, velika kriza tudi v gospodarstvu. Ljudje bodo ostali brez služb, nekateri so že zdaj. Družina je res nekaj svetega, a vseeno mora ta nekaj dati v lonec ...
Srčno upam, da imajo voditelji držav načrt, kako iz te krize, ki bo velika, priti kar najbolj mirno. Razumem male podjetnike in druge ljudi, ki delajo za majhen denar. Hudo je, res je hudo in še bo. A enako je pri nas, tudi odbojkarji živimo od tega in preživljamo svoje družine. Nekateri ne igrajo za velike vsote, zdaj jim je bilo odvzeto še to. Ob tem pa tudi ne vemo, kaj bo z nami v prihodnje.
In če pet, šest mescev ni prihodkov, ni enostavno. Pred nami so težki časi. Kaj storiti, je težko reči, nočem biti pameten in komu soliti pameti, želim pa si, da naša politika s pomočjo strokovnjakov udarec, ki prihaja, čim bolj ublaži. Trpeli bodi tisti najšibkejši in prav je, da pozneje, ko bo tega konec, poskrbijo za njih, kot zdaj skrbijo za starejšo populacijo.
Preberite še:
1