Trpljenja kar noče biti konec …

Osmi evropski finale so odigrali v sredo v Torinu, pa še osmič zapored izgubili! Ne čudi, da so nekateri navijači Benfice prepričani, da je njihov klub uročen. Vse od leta 1962, ko so drugič zapored in drugič v zgodovini kluba osvojili naslov evropskega prvaka, trpljenje navijačev Benfice ne pozna meja. Usoda se kruto poigrava z njimi, marsikomu se celo smilijo. Prepričani smo, da so prav zaradi tega nevtralni spremljevalci torinskega finala naslov privoščili Portugalcem, a se jim želje niso uresničile.

Ne le, da so bili blizu, ker so osemkrat igrali v finalu, v skorajda vseh evropskih finalih, ki so jih od leta 1964 odigrali, so izgubili na tesen, pogostokrat zelo tesen način. V sredo so morali po enajstmetrovkah priznati premoč Sevilli, pomagati ni mogel niti slovenski vratar Jan Oblak. Pred tem se je zvrstilo še nekaj neverjetnih zgodb z istim koncem – objokanimi obrazi lizbonskih navijačev.

Serija tragedij: od Milana do Seville

Leta 1963 je bil v pokalu državnih prvakov, predhodniku zdajšnje lige prvakov, z 2:1 boljši Milan. V istem tekmovanju so Lizbončani v finalu izgubili tudi dve leti pozneje, z 1:0 je bil boljši Inter, leta 1968 jih je na zadnji stopnički po podaljških s 4:1 premagal Manchester United, leta 1988 je bil šele po enajstmetrovkah boljši PSV iz Eindhovna, dve leti pozneje je Nizozemec Frank Rijkaard poskrbel, da je Milan v finalu zmagal z 1:0.

Tudi v pokalu UEFA, zdajšnji ligi Europa, podobna zgodba. Leta 1983 so Lizbončani v finalu izgubili proti Anderlechtu z 0:1, nazadnje so tik pred zmagovalnim odrom pokleknili lani. V Amsterdamu so proti Chelseaju vse do zadnjih trenutkov, izid je bil 1:1, upali na zmago in verjeli v prekinitev uroka, a jim je načrte prekrižal Branislav Ivanović. Srbski branilec je zadel globoko v sodnikovem podaljšku in Londončanom prinesel novo evropsko lovoriko, Lizbončane pa spravil v obup. Zdaj še Torino in nesrečni vratar Seville, rojak Beto. Portugalci se res zdijo, kot da bi bili uročeni …