Rok Plestenjak

Petek,
20. 11. 2026,
4.00

Osveženo pred

2 hours, 30 minutes

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,00

Natisni članek

Natisni članek

Robert Berić FC Koper slovenska nogometna reprezentanca 1. SNL

Petek, 20. 11. 2026, 4.00

2 hours, 30 minutes

Intervju: Robert Berić

Robert Berić: Ko so odstranili mavec, moje noge skoraj ni bilo več

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,00
Robert Berić | Robert Berić se je v tej sezoni vrnil na nogometne zelenice in zaigral po dolgi odsotnosti. | Foto Ana Kovač

Robert Berić se je v tej sezoni vrnil na nogometne zelenice in zaigral po dolgi odsotnosti.

Foto: Ana Kovač

Kakšno leto za Roberta Berića! Tako dolgo je bil odsoten z igrišč, da je Slovenija nanj že skoraj pozabila. Ko se je nekdanji reprezentant lani na Kitajskem huje poškodoval, je doživljal mučne scene. Ko se je nato vrnil v domovino in spomladi prvič postal očka, ga je usoda povezala s Primorsko. Napadalec, ki je v tujini doživel marsikaj in navduševal v najvplivnejših državah na svetu, je trmasto vztrajal. Ni obupal, naposled pa so ga nogometni bogovi le nagradili za trud. Vrnil se je na zelenice. Zdaj uživa v dresu Kopra. Na njegovem licu prevladuje nasmešek, vse skupaj so začinili še zadetki. Pri 35 letih želi zdaj postati prvak! ''Zakaj pa ne,'' nam je zaupal ponosni kanarček, ko smo ga obiskali na Obali.

Za prvi gol v 1. SNL v dresu Kopra je potreboval le devet minut. Vstopil je v igro na Fazaneriji in v zaključku srečanja popeljal Koper do zmage nad Muro. To je bilo 22. avgusta 2026. Takrat je zaigral je prvič po 14 mesecih. | Foto: Ana Kovač Za prvi gol v 1. SNL v dresu Kopra je potreboval le devet minut. Vstopil je v igro na Fazaneriji in v zaključku srečanja popeljal Koper do zmage nad Muro. To je bilo 22. avgusta 2026. Takrat je zaigral je prvič po 14 mesecih. Foto: Ana Kovač

Marsikdo ne ve, kakšno kalvarijo ste doživljali v zadnjem letu zaradi poškodbe fibule, kosti nad gležnjem. So vam ob vsem trpljenju misli že uhajale k temu, da bi se za vedno poslovili z igrišč in končali kariero?

Tudi na to sem že pomislil. Lani sem si junija zlomil nogo na Kitajskem. Dobil sem tak udarec, da se mi je na sredini zlomila fibula. Ni se veliko premaknila, zato sem se po posvetu z zdravniki odločil za konzervativno rehabilitacijo. Verjetno bi okrevanje z operacijo potekalo hitreje, a sem si rekel, da sem šel v življenju že prevečkrat pod nož. V karieri sem imel tri velike poškodbe. Dvakrat so mi šle križne vezi, na obeh nogah, zdaj pa sem si še zlomil nogo. Rekel sem si, da je dovolj operacij. Zato sem bil, če se že da, bolj naklonjen drugi rešitvi. Želel sem preskočiti operacijo.

Ker se mi je to zgodilo v deželi, kjer je zaradi jezikovnih razlik oteženo sporazumevanje, je bilo napornejše tudi zdravljenje. Konzervativna rehabilitacija mi ni dopuščala takojšnjega povratka domov. Kost se je morala še malce zaceliti in utrditi, da sem lahko sploh potoval. Tako sem imel nogo v mavcu skoraj tri mesece in pol. Ko so ga odstranili, moje noge skoraj ni bilo več. Bila je samo še kost. Gleženj je okrnel, saj je ležal tri mesece in pol pod kotom 90 stopinj. Ko pomislim za nazaj, je bilo to eno veliko mučenje.

Rehabilitacija je trajala skoraj eno leto. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem začel s terapijami. Celjenje sem skušal pospešiti z uporabo laserjev in magnetov, a so bile proti koncu okrevanja, to je bilo letošnjega maja in junija, še vedno prisotne bolečine. Takrat sem si rekel, da bi se, če me bo vseskozi tako bolelo, nagibal kar h koncu nogometne poti. Razmišljal sem torej že o koncu kariere. Igranje nogometa v takšnih okoliščinah zame ne bi imelo smisla. Nisem več tako mlad, da bi vsak dan jemal protibolečinske tablete. Da bi se vsak dan tako mučil? To res ni življenje, ki bi si ga želel.

Kaj pa se je nato zgodilo, da se je stanje vendarle tako izboljšalo in ste se odločili nadaljevati kariero?

Nogometni klub Koper mi je dovolil, da lahko z njimi opravljam moštveni trening. Takrat sem začel opažati, da gre vendarle na bolje. Iz tedna v teden je bilo manj bolečine. Rekel sem si, saj sem bil željan igranja nogometa, da še malce potrpim. To se mi je obrestovalo. Ob vsakodnevni fizioterapiji so bolečine le pojenjale, tako da sem se odločil za nadaljevanje nogometne poti.

Zadnjo tekmo na Kitajskem je odigral 14. junija 2025 v dresu Changchun Yatai proti Beijing Guoanu, ko je staknil poškodbo fibule. | Foto: Ana Kovač Zadnjo tekmo na Kitajskem je odigral 14. junija 2025 v dresu Changchun Yatai proti Beijing Guoanu, ko je staknil poškodbo fibule. Foto: Ana Kovač

Pa res ni bilo enostavno. V nogometu radi rečejo, da moraš takrat, ko imaš opravka z večjo poškodbo, delati dvakrat več kot takrat, ko si zdrav. Reševala me je trma. Ostal sem trmast in se odločil, da ne bom prenehal, ampak se vrnil. Na treningih so bile še prisotne določene bolečine, a sem si govoril, da že ne bom za vsako ceno prenehal. Upal sem, da bodo nastopili boljši časi. In so res. Na srečo sem prebrodil mučno obdobje.

Zdaj ste že nekaj mesecev uradno nazaj. V 1. SNL ste, čeprav ste odigrali le 114 minut, dosegli že tri zadetke. Zadnji gol proti Muri je dokazal, da se v vas skriva še veliko dinamita, genialnosti in razkošnega znanja. Gostom ste namreč pokvarili načrte z atraktivnimi škarjicami.

Veseli me, da še lahko dosegam takšne zadetke. S tem dokazujem, da kljub 35 letom in vsem zdravstvenim težavam, ki so me pestile, še nisem pozabil igrati nogometa. Veseli me tudi, da se še lahko borim z mlajšimi nogometaši, ki jih ne manjka v slovenski prvi ligi. Imam željo in motivacijo. Rad treniram in igram, zato še vztrajam. Če tega ne bi bilo, bi že prenehal.

Ste zdaj, kar se tiče vašega zdravstvenega stanja in pripravljenosti, že povsem nared?

Lahko rečem, da sem že na stotih odstotkih. Je pa v nogometu vedno tako, da toliko časa, kolikor si bil odsoten, ponavadi potrebuješ za vrnitev v staro formo. Vendarle me ni bilo dolgo na zelenicah. Telo potrebuje določen čas za prilagoditev. Tudi psihično potrebuješ nekaj časa, da pride vse na svoje mesto. Takoj po vrnitvi še ne greš v dvoboje stoodstotno, ampak se bolj paziš. Sem pa približno vedel, kaj me čaka, saj sem v karieri že doživel dve podobni zadevi.

Zakaj ste po vrnitvi iz tujine, kjer ste prebili zadnjih 13 let, izbrali prav Koper? Kako je sploh prišlo do sodelovanja?

Povsem naključno. Z ženo sva se po štirih letih, preživetih na Kitajskem, vrnila v Slovenijo. Ko sva se vrnila, je bila žena noseča. Doma je s Primorske, prihaja iz Škofij nad Koprom, tako da je želela roditi v izolski porodnišnici. Marca je napočil srečen trenutek, takrat se nama je rodila hčerka. Takrat sem rekel, da bi rad ostal in živel tukaj.

Nato sem prišel v stik z nogometnim klubom Koper. Vprašal sem jih, če bi lahko treniral z njimi, saj živim v bližini. Športni direktor Ivica Guberac je bil navdušen nad idejo in mi to dovolil. Še zdaj sem mu hvaležen, da mi je to omogočil. Tako me je do dresa Kopra v bistvu pripeljala moja družina (smeh, op. p.).

Josip Iličić in Robert Berić sta si prvič delila slačilnico že pri Interblocku. | Foto: Aleš Fevžer Josip Iličić in Robert Berić sta si prvič delila slačilnico že pri Interblocku. Foto: Aleš Fevžer Na Bonifiki vas je pričakalo kar nekaj znancev in nekdanjih soigralcev.

Kako tudi ne. Trener je bil Zoran Zeljković, soigralec Josip Iličić. Pred leti smo bili skupaj že pri Interblocku, z Jojotom pa imava nasploh zanimive skupne prigode.

Ko sem prišel na Primorsko, je bil v bistvu moja prva povezava agent Amir Ružnić. Prek njega sem iskal individualnega trenerja, ki bi me vrnil na igrišče, nato pa smo se slišali z Ivico. Ko sem videl, kdo je trener Kopra, sem bil še bolj zadovoljen. Pod njegovim vodstvom sem se vračal previdno. Postopoma.

Za zdaj še nimate večje minutaže, ampak se bolj navajate na vlogo džokerja s klopi. Zbrali se šest nastopov, a skupno odigrali le 114 minut.

Filozofija kluba je takšna, da se daje prednost mladim. S tem se strinjam, saj mladi predstavljajo prihodnost kluba. Pridejo tekme, ko lahko igraš več, a tudi takšne, kjer ne dobiš priložnosti. Takšne vloge mi ni težavno sprejeti. Po takšni poškodbi, ki sem jo imel, mi to celo odgovarja. S prejšnjim trenerjem Zeljkovićem sem bil domenjen, da me uvaja postopoma. V prihodnje pa bi, če bom seveda nared, zagotovo rad igral še kaj več.

V Kopru pogreša na tribunah več gledalcev. ''Na žalost jih ni veliko, a jih razumem. V ekipi ni veliko domačinov. To zagotovo ne pomaga k večjemu obisku in je razumljivo. A dobro, bomo videli. Malce se bo potrebno še poigrati. Tudi z marketingom,'' verjame, da bi se na Bonifiki začelo zbirati več gledalcev. Zlasti v primeru, če bi se Koper še dolgo potegoval za naslov prvaka.  | Foto: Aleš Fevžer V Kopru pogreša na tribunah več gledalcev. ''Na žalost jih ni veliko, a jih razumem. V ekipi ni veliko domačinov. To zagotovo ne pomaga k večjemu obisku in je razumljivo. A dobro, bomo videli. Malce se bo potrebno še poigrati. Tudi z marketingom,'' verjame, da bi se na Bonifiki začelo zbirati več gledalcev. Zlasti v primeru, če bi se Koper še dolgo potegoval za naslov prvaka. Foto: Aleš Fevžer Koper je znan po tem, da ima izjemen nos za skavtiranje dokaj anonimnih francoskih igralcev. Ko ste se pridružili kanarčkom, so v vas dobili slovenskega soigralca, ki zna francosko. Se zaradi tega v slačilnici začuti njihovo olajšanje?

Verjetno so veseli, da je prišel nekdo, ki jih razume. Pa tudi nekdo, ki je igral in živel v Franciji ter razume njihov stil življenja. Francoski soigralci se spominjajo mojih predstav za St. Etienne. So prijetni fantje, ki pa jim je, če se postavimo v njihovo kožo, v Kopru težko. Prišli so v državo, v kateri se jim je skrajno težko naučiti jezik. Težko se jim je prilagoditi na Slovenijo. Zato jim pomagam, kakor lahko. Ne govorim ravno tekoče francosko, jih pa vse razumem. Znajo pa vsi fantje tudi angleško, tako da v slačilnici Kopra prevladuje ta jezik in je tako vsem še lažje.

Veliko ste igrali po svetu, zamenjali številne klube in države. Kakšna se vam zdi klima v koprski slačilnici? So igralci zaradi različnih okolij, iz katerih prihajajo, kaj pretirano razslojeni?

Normalno je, da se tujci v vsaki ekipi bolj družijo med seboj. Podobno velja tudi za domačine. V Kopru imamo največ tujcev iz Francije, veliko je tudi Srbov in Nigerijcev. Pomembno pa je le to, da na igrišču prevlada enotnost in tam ni egoizma. Največja naloga sloni na trenerju, da zna vse postaviti skupaj in je občutiti harmonijo ekipe.

Torej se v Kopru dobro počutite?

Tako nogometno kot tudi življenjsko. Za zdaj je vse v najlepšem redu. Marca sem postal prvič očka, tukaj imam družino. Nimam se za kaj pritoževati.

Zaradi zastrupitve s hrano je v reprezentančnem premoru izpustil nekaj treningov, tako da je vprašanje, če bo nared za ponedeljkovo tekmo med Koprom in Aluminijem. | Foto: Ana Kovač Zaradi zastrupitve s hrano je v reprezentančnem premoru izpustil nekaj treningov, tako da je vprašanje, če bo nared za ponedeljkovo tekmo med Koprom in Aluminijem. Foto: Ana Kovač

Leto 2026 mora biti za vas zelo čustveno.

Zelo. Vesel sem, da sem prišel na Primorsko. V Izoli, kjer živimo, imam morje, lepo vreme in prekrasen ambient za družino. Moram priznati, da se zdaj počutim drugače, ko se vračam s treninga ali tekme. Saj je bilo že prej krasno, ko te je pričakala žena, zdaj pa naletiš še na 'malo'. In ko se ti tako nasmeji, je to nekaj neprecenljivega. Takrat ti zaigrajo vsa čustva. Uživam v novem obdobju v življenju. Prelepo mi je.

Ko bo hčerka zrasla, bo hitreje spoznala, kaj vse je dosegel v nogometnem svetu njen oče in kje vse je bil. Prepotovali ste toliko sveta kot le redko kateri Slovenec.

Nekaj sem ga pa res (smeh, op. p.). Upam, da ga bo tudi kaj hčerka. Kot družina bomo zagotovo kaj potovali. Lepo je, ko človek širi svoja obzorja s potovanji ter spoznava nove kulture.

Zanimivo je tudi širjenje obzorij med vami in Josipom Iličićem. Vajini karieri sta resnično zelo prepleteni. Kot mladeniča sta skoraj odpisana zapustila Interblock, ko vaju je Zlatko Zahović povabil v Maribor, zdaj pa sta znova, zdaj že kot ''kvaziveterana'', združila moči pri Kopru.

Res zanimiva zgodba, vedno si v nečem slediva (smeh, op. p.). Iz Interbolcka sva šla skupaj v Maribor, nato v reprezentanco, zdaj sva v Kopru.

Robert Berić in Josip Iličić sta po Interblocku in Mariboru večkrat združila moči tudi v slovenski reprezentanci.  | Foto: Saša Pahić Szabo Robert Berić in Josip Iličić sta po Interblocku in Mariboru večkrat združila moči tudi v slovenski reprezentanci. Foto: Saša Pahić Szabo Vas je Iličić povabil, da bi se mu pridružili v Kopru?

Da, to pa imate prav. A … Ko sem po vrnitvi iz Kitajske opravljal fizioterapijo v Ljubljani, sva se res enkrat srečala. Takrat mi je v šali rekel, da naj, če ne vem, kaj bi počel, pridem v Koper. Da bom malce užival še na morju, pa tudi treniral z njimi. In glej ga zlomka. To je bilo izrečeno v šali, na koncu pa sva čez nekaj mesecev res trenirala skupaj. Kdo bi si mislil, da bo tako (smeh, op. p.)?

Vesel sem, da znova sodelujeva. Ko ga opazujem na igrišču, še vedno dela razliko. Ima svoje elegantne poteze, klaso, tehniko. Tako kot nekoč. Morda ni več v polni fizični moči, a zato naredi druge stvari. Pride po žogo, se obrne. S tehniko napravi razliko in pomaga jeziček na tehtnici obrniti v korist Kopra.

Sta takrat, ko sta kot golobrada mladeniča zapuščala Ljubljano in se iz Interblocka odpravila v Maribor, slutila, da bi lahko vajini karieri v prihodnosti zrasli do takšne višine?

Tega sem si želel, o tem sem sanjal. Nisem pa vedel, kaj bo. Jojo je že takrat kazal velik talent. Imel je tudi težavno obdobje pri Interblocku, a je bil vrhunski. Takrat je bilo zanimivo. Prišel je Zlatko Zahović, nato pa sva v istem hotelu opravila z njim sestanek. Drug za drugim. Najprej je bil na vrsti Jojo. Dobro se spominjam, kako sem čakal pri recepciji in se spraševal, kdaj bo končal sestanek z Zlatkom. No, naslednji dan sva bila pa že v Mariboru.

Je bil to trenutek, ki vama je podal odločilen zagon, da sta pozneje postala, kar sta?

Zagotovo.

Kariero je začel v Krškem, zaigral v prvi ligi za Interblock, nato pa tri sezone nosil dres Maribora. Iz Slovenije se je najprej podal v Avstrijo. Pridružil se je graškemu Sturmu, nato nadaljeval kariero pri dunajskem Rapidu, nato pa od leta 2015 do 2020 nastopal v Franciji za St. Etienne. Vmes je bil na kratko posojen Anderlechtu. Po Evropi pa je nadaljeval pot še po drugih celinah. | Foto: Aleš Fevžer Kariero je začel v Krškem, zaigral v prvi ligi za Interblock, nato pa tri sezone nosil dres Maribora. Iz Slovenije se je najprej podal v Avstrijo. Pridružil se je graškemu Sturmu, nato nadaljeval kariero pri dunajskem Rapidu, nato pa od leta 2015 do 2020 nastopal v Franciji za St. Etienne. Vmes je bil na kratko posojen Anderlechtu. Po Evropi pa je nadaljeval pot še po drugih celinah. Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa bi sicer takrat naredili, če se na vas ne bi spomnil Zlatko Zahović in vas popeljal v Maribor?

Ne vem. Takrat sem bil še zelo mlad. Imel sem 19 let. Vem, da sem se nekaj pogovarjal z Olimpijo, čeprav mi tista ideja ni bila všeč. Ne vem, a takratna Olimpija mi ni bila všeč. Se je pa vse dogajalo hitro. Interblock je takrat razpadal. Še dan poprej smo trenirali pod vodstvom dr. Zdenka Verdenika in nismo vedeli, kaj bo z nami, že naslednji dan pa sem bil že v Mariboru. Iz kaosa sem prišel v urejeni in za takratne čase zelo profesionalni klub.

V Mariboru sem v treh letih dozorel kot profesionalec. Prvič sem doživel pritisk občinstva, navijačev. Utrdil sem si kožo ob trenutkih, ko smo imeli slabo tekmo, in so ti žvižgali. No, ko pa smo odigrali dobro, pa si doživljal prizore, da so te ustavljali na ulici in ti čestitali. Tako sem se razvijal. Hvala Mariboru za te dragocene izkušnje.

Maribor je bil po vrnitvi Zlatka Zahovića in Darka Milaniča v tej sezoni dolgo časa neporažen v slovenskem prvenstvu. Zasidral se je na prvem mestu, nato pa ste mu največjo klofuto prisolili prav vi. Na Bonifiki je Koper ugnal Maribor kar s 4:0. Ste se takrat kaj srečali z nekdanjimi soborci iz mesta ob Dravi, ki od takrat naprej nizajo le poraze?

Zlatka nisem srečal, a se bova zagotovo že kdaj videla. Sem se pa pogovoril z Darkom (trener Maribora Darko Milanič, op. p.) Jasminom (trener vratarjev Jasmin Handanović, op. p.), pa tudi malim Luko (napadalec Luka Zahovič, op. p.). Malce smo izmenjali misli.

Za mlade slovenske nogometaše, zlasti napadalce, priporoča zlasti nadaljevanje kariere v kateri izmed vmesnih lig, kjer razvijajo igralce. Denimo v Avstrijo ali pa Belgijo. ''To je dobitna kombinacija. Tam se igra odprt nogomet, dosega se veliko zadetkov, kar je imenitno za razvoj napadalcev. Na voljo imaš namreč veliko priložnosti, tako da se lahko razvijaš. Če bi iz Maribora šel neposredno v St. Etienne, bi me takoj poslali nazaj, saj bi bila to prevelika razlika. Iti iz Slovenije v ligo petice je, takšno je moje mnenje, res prevelika razlika.'' | Foto: Ana Kovač Za mlade slovenske nogometaše, zlasti napadalce, priporoča zlasti nadaljevanje kariere v kateri izmed vmesnih lig, kjer razvijajo igralce. Denimo v Avstrijo ali pa Belgijo. ''To je dobitna kombinacija. Tam se igra odprt nogomet, dosega se veliko zadetkov, kar je imenitno za razvoj napadalcev. Na voljo imaš namreč veliko priložnosti, tako da se lahko razvijaš. Če bi iz Maribora šel neposredno v St. Etienne, bi me takoj poslali nazaj, saj bi bila to prevelika razlika. Iti iz Slovenije v ligo petice je, takšno je moje mnenje, res prevelika razlika.'' Foto: Ana Kovač

Kako pa se počutite sami pri sebi, ko se vaš klub znese nad nekom, ki ga nosite v srcu že od prej?

Ni ti vseeno. Žal mi je, da se je Maribor znašel v takšnem položaju, ker vem, kako se dela v klubu in kako dobre navijače ima. Vem, kako doživljajo ta klub.

Koper pod vodstvom Milana Anđelkovića z izjemo izkušnje v pokalu navdušuje. Glede na rezultate ste neposredni favorit za prvo mesto.

Če se bo tako nadaljevalo, zagotovo. V Kopru je dejansko prisotna kakovost. Nesporno. Drži pa tudi, da Koper kot klub nima veliko izkušenj s tem, kako je braniti prvo mesto. Zato je zelo pomembno, kako se bomo zdaj odzvali. Najtežje je zadržati pritisk in ostati vodilni. Prvenstvo je namreč maraton, v njem pa so prisotna nihanja. Upam, da nam bo uspelo in bomo pripravili presenečenje.

V zrelih letih bi tako lahko še enkrat postali prvak. Včasih ste to z Mariborom počeli redno.

Zakaj pa ne? Za kaj takega sem vedno za.

"Če bomo želeli biti prvaki, bomo morali pokazati več izkušenj in ne ponoviti tega, kar se je zgodilo na evropski tekmi v Kopru z Runavikom. To so še mladi fantje, ki se še učijo. Zato pa smo mi tukaj v klubu, da jim poskušamo pomagati," je povedal o tem, kaj bo potrebno popraviti v nadaljevanju sezone. | Foto: Aleš Fevžer "Če bomo želeli biti prvaki, bomo morali pokazati več izkušenj in ne ponoviti tega, kar se je zgodilo na evropski tekmi v Kopru z Runavikom. To so še mladi fantje, ki se še učijo. Zato pa smo mi tukaj v klubu, da jim poskušamo pomagati," je povedal o tem, kaj bo potrebno popraviti v nadaljevanju sezone. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa vas doživljajo mlajši soigralci? Ko ste v preteklosti nastopali v 1. SNL, ste spadali med najbolj obetavne igralce, a se je vmes marsikaj spremenilo. Zdaj spadate med najstarejše.

Pa čeprav se spet ne počutim tako starega (smeh, op. p.). Mlajši soigralci so v Kopru spoštljivi. Imamo krasen odnos.

Imate pa tudi mladostnega trenerja Anđelkovića, ki sodeč po rezultatih zna iz vas izvleči pravo motivacijo.

Je mlad in energičen trener. Na treningih prenese ogromno energije na igralce. To se nato opazi na tekmah. Saj smo venomer v šprintu (smeh, op. p.). Kar se tiče energije, naš trener funkcionira zelo dobro.

Svojčas je bil branilec številnih slovenskih klubov. Vas je kdaj pokrival?

Mislim, da je. To je počel večkrat, zlasti na večnih derbijih med Olimpijo in Mariborom, a mislim, da je vse izgubil (smeh, op. p.). To je zanimiva igra vlog. Res nenavadno, kako se stvari hitro obrnejo v nogometu.

Milan Anđelković je bil nekdaj zadolžen za pokrivanje Roberta Berića na večnih derbijih, zdaj pa je njegov trener pri Kopru. | Foto: Aleš Fevžer Milan Anđelković je bil nekdaj zadolžen za pokrivanje Roberta Berića na večnih derbijih, zdaj pa je njegov trener pri Kopru. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa se počutite v Sloveniji po tem, ko ste v zadnjih šestih letih videli toliko modernega sveta? Najprej ste bili v ZDA, nato pa še na Kitajskem.

Slovenijo vedno doživljam kot številko ena. Veliko sem prepotoval po svetu, videl veliko stvari. Bilo je lepo, a z družino bi si, kar se tiče države, v kateri bi rad živel, vselej izbral Slovenijo.

Vas torej vplivni velesili, ZDA in Kitajska, glede tega nista navdušili?

Obe imata prednosti in slabosti. V ZDA je še prisoten duh o ameriških sanjah. Veliko priložnosti se ti ponuja. Vse lepo in prav, a da bi tam živel z družino? Težko. V tem se ne vidim. Da bi moral paziti, kje se bo otrok sprehajal? Da bi ga lahko kdo od nekje ugrabil? Glede varnosti življenja Slovenci sploh ne vemo, kaj imamo v naši deželi. Tega sploh ne znamo dovolj ceniti.

V ligi MLS je dve sezoni zapored nosil dres Chicaga. | Foto: Reuters V ligi MLS je dve sezoni zapored nosil dres Chicaga. Foto: Reuters

Na Kitajskem pa je druga zgodba. To je varna in urejena država, a tudi bolj zaprtega tipa. Ima neverjetno tehnologijo, ogromno je novosti. Kar se tega tiče, je od Slovenije oddaljena svetlobna leta. Je pa zanimiva država, v kateri sem doživel kulturni šok. Vse je namreč drugače.

Ko smo se o tem pred leti pogovarjali z vašim nekdanjim reprezentančnim soigralcem Miralom Samardžićem, nam je omenil, kako so ga Kitajci zmotili s svojim obnašanjem, umazanijo in še čem.

Riganje in pljuvanje Kitajcev? Takšna je pač njihova kultura. Na splošno pa tam ljudje zelo dobro funkcionirajo. Če na Kitajskem pustiš telefon sredi ulice, se ga ne bo nobeden dotaknil. Noben te ne bo oropal ali napadel. To je zelo varna država, tam živijo otroci z vrednotami. Je pa res, da jih je veliko. Konkurenca je ogromna, zato so otroci pod velikim pritiskom. To se vidi že v šolanju. Vseeno pa so mesta na Kitajskem neverjetna. O vseh Kitajcih, kar sem jih spoznal, nimam slabe besede o njih.

"Ko prideš na Kitajsko, ti dodelijo prevajalca. Ta ti pomaga in ti je na razpolago 24 ur na dan. Sedemkrat na teden. A včasih ti vendarle bolj ustreza, da greš kam sam. V restavracijo ali pa trgovino. Nočeš imeti vedno poleg prevajalca. Takrat sem si pomagal z raznimi prevajalnimi aplikacijami. Da se, a je mučno. Potrebuješ malce potrpljenja," se je spomnil na obdobje, ki ga je preživel v oddaljeni Kitajski. | Foto: Ana Kovač "Ko prideš na Kitajsko, ti dodelijo prevajalca. Ta ti pomaga in ti je na razpolago 24 ur na dan. Sedemkrat na teden. A včasih ti vendarle bolj ustreza, da greš kam sam. V restavracijo ali pa trgovino. Nočeš imeti vedno poleg prevajalca. Takrat sem si pomagal z raznimi prevajalnimi aplikacijami. Da se, a je mučno. Potrebuješ malce potrpljenja," se je spomnil na obdobje, ki ga je preživel v oddaljeni Kitajski. Foto: Ana Kovač

Je pa res, da me je začudilo, kako Kitajci nimajo empatije. V to sem se prepričal, ko mi je zdravnik naravnal zlomljen nos. In to kar v živo, brez anestezije! Bolelo je kot še nikoli.

Resnično?

Ko sem si na eni izmed tekem zlomil nos, smo ga šli slikati. Rekli so, da je nos zatekel in se ga ne more poravnati. Prvotna ideja je bila, da bi šel pod anestezijo in bi mi ga uravnali, a so mi rekli, da bodo to opravili čez deset dni in to le z lokalno anestezijo. Tako je zdravnik vzel robček, ga pomočil v alkohol in mi ga dal v nos. Rekel je, da naj počakam 10 do 15 minut in mi bo to umrtvilo nos. In sem si rekel, okej, da vidimo to čudo. Mene je takrat vse bolelo, to je bilo vendarle deset dni po zlomu.

Ko mi je zdravnik vzel robček iz nosa, sem se tipal in na moje začudenje vse čutil. Dobro, malce mi je otrpnila le ustnica, a le zaradi tega, ker je po njej kapljal alkohol. Ko se je zdravnik vrnil, je rekel, da je to to. To me je začudilo. Začel sem mu dopovedovati, da še vedno čutim prav vse. Odvrnil mi je, da ne more umrtviti vsega in da bom nekaj malega moral že čutiti. Čutil pa sem cel nos. In je prišel do mene in mi začel z železom uravnavati nos. Notri mi je delalo 'krc, krc'. Bolelo me je neznosno, jokal sem se in drl, on pa me je samo pogledal in vprašal, če je zdaj nos v redu poravnan. Ker se mu je zazdelo, da ni, mi ga je premaknil malce na levo. Joj, kako je to bolelo. Pa je hotel še enkrat popravljati, a sem mu rekel, da je dovolj. Kar je naravnal, je naravnal. Ostalo bom že sam, ko pridem domov. Takrat sem se počutil kot na fronti. Drugače se nos ravna takoj, ko še nič ne boli. Tako so mi ga popravili v ZDA. Ne pa čez deset dni, ko se vse skupaj umiri in zelo boli. Kitajci so res čudo, nimajo empatije.

''Kar se tiče tehnologije, je na Kitajskem vse v redu, kar pa se tiče športne rehabilitacije, pa na tem področju kar malce škripa. Zato ima veliko kitajskih klubov tuje fizioterapevte,'' nam je pojasnil nekdanji slovenski legionar na Kitajskem. | Foto: Ana Kovač ''Kar se tiče tehnologije, je na Kitajskem vse v redu, kar pa se tiče športne rehabilitacije, pa na tem področju kar malce škripa. Zato ima veliko kitajskih klubov tuje fizioterapevte,'' nam je pojasnil nekdanji slovenski legionar na Kitajskem. Foto: Ana Kovač

Vseeno ste na Kitajskem ostali kar štiri leta. Torej vam je bilo očitno všeč.

Resnici na ljubo nisem pričakoval, da bom na Kitajskem ostal tako dolgo. Načrt je bil, da bi jo zapustil že prvem letu. Sploh, ker je bil takrat kovid in je bilo to res naporno leto. Dva meseca sem tako živel v strogi izolaciji v Šanghaju. Bilo je neugodno. Nikoli prej ali pozneje si nisem v življenju ogledal toliko serij in filmov. Bil sem izoliran, to je bila katastrofa.

Govorili so mi, naj počakam, da bom videl in spoznal pravo življenje Kitajske. Dali so mi vedeti, da se bo, ko se bo končal kovid, vse odprlo in bo vse drugače. In res. Drugo leto sem bil že navdušen nad Kitajsko.

Tudi v nogometnem smislu?

Tudi. V kitajskih klubih podobno kot v vseh najboljših v Aziji največ sloni na tujcih. Kar pa se tiče življenja na Kitajskem, o njem ne najdem slabe besede.

Je pa tudi res, da je jezikovna bariera zelo velika. Ko se odpraviš po nakupih,  moraš v trgovini slikati stvari in jih sproti prevajati. Zlasti kar se tiče specifične hrane. Mi je pa bilo po kovidu bistveno lažje, saj je prišla na Kitajsko tudi moja žena, tako da sva živela skupaj.

Sta bila skupaj tudi v ZDA?

Ne, tam sem pa živel sam. Spoznala sva se namreč šele po tem, ko sem zapustil Chicago.

Že pred leti ste nam v pogovoru pojasnjevali, kako je Slovenija na drugi strani velike luže na dobrem glasu zaradi Luke Dončića, Anžeta Kopitarja in nenazadnje tudi prve ameriške dame Melanie Trump.

Res je. Čeprav še danes ne vem, ali se Američanom približno svita, kje točno je Slovenija. Iz kje točno prihaja Luka Dončić? Morda je ta poletna akcija, ko je povabil Lakerse na priprave v Slovenijo, kaj pomagala. Košarkarjem Lakersov je zagotovo, saj pred tem zagotovo niso vedeli, kam gredo.

Ko pa se pogovarjaš z Američani, dobiš občutek, kako mnogi mislijo, da Melania prihaja prav iz Rusije ali pa kakšne okoliške države. Kaj bi, Amerika je povsem drugi svet.  

Melania Trump je zagotovo najbolj slavna Slovenka v ZDA. | Foto: Reuters Melania Trump je zagotovo najbolj slavna Slovenka v ZDA. Foto: Reuters

Ko sem se iz ZDA preselil na Kitajsko, sem doživel ogromen kulturni šok. Kot da bi bili Kitajci iz vesolja. Ko prideš na Kitajsko, ti je sprva vse smešno. Vsi ljudje so ti smešni, a po določenem času vidiš, kako vse dobro funkcionira. Tako država kot tudi ljudje.

Če ne bi lani prišlo do hujše poškodbe, bi še ostali na Kitajskem?

Kako leto bi še zagotovo. A je že moglo biti tako.

Je bil to najdaljši premor v vaši karieri?

Da. Ko ti operirajo križno vez, približno veš, kaj te čaka. Sledi operacija, nato pa si odsoten pol leta. No, vsaj tako je bilo v mojih mlajših letih. Zdaj so zamiki še večji in daljši.

Pa ne bi moralo biti zaradi vse bolj napredne zdravstvene tehnologije prej obratno?

Da, a so se stvari spremenile. Nihče namreč noče več tvegati. Ko prihaja nova križna vez, potrebuješ od devetih mesecev pa do enega leta, da jo telo sprejme in se povsem pričvrsti. Če se vrneš že po šestih mesecih, se lahko zgodi, da se ne bo. Tako greš v določeno tveganje. Zdaj pa zdravniki v to nočejo iti. Pazijo, da je manj tveganja in se kolenska vez še bolj prime.

V dresu dunajskega Rapida je bil v sezoni 2014/15 skoraj neustavljiv. Na 33 tekmah avstrijskega prvenstva je dosegel kar 27 zadetkov.  | Foto: Reuters V dresu dunajskega Rapida je bil v sezoni 2014/15 skoraj neustavljiv. Na 33 tekmah avstrijskega prvenstva je dosegel kar 27 zadetkov. Foto: Reuters

Je potem bolje za vas, da sploh ne veste, kako tvegano je bilo to v vašem primeru, ko so vam operirali križno vez?

Boljše, da tega ne vem. Po prvi operaciji sem igral po šestih, po drugi pa po že petih mesecih.

Veliko je primerov, ko igralci prehitijo zdravniške napovedi. Zakaj se to dogaja? Zaradi dodatne motivacije, nadčloveških naporov, posebne trme?

Zdi se mi, da je bolj odvisno od tega, koliko imaš sreče. Mene je, glede na to, da sem se tako hitro vračal, vedno spremljala. Po drugi strani pa sem bil posebno trmast in se vedno rinil naprej, ko sem opravljal rehabilitacijo. Prvič sem tako igral prijateljsko tekmo že po petih mesecih in 10 dneh po poškodbi. Hvala bogu, je bila vez očitno že dovolj čvrsta.

Takrat ste se poškodovali ravno pred dodatnimi kvalifikacijami za Euro 2016, ko niste mogli pomagati Sloveniji proti Ukrajini.

Res škoda za zamujeno priložnost. Euro bi namreč igral v Franciji, kjer sem tudi nastopal za St. Etienne. Takrat mi je bilo najbolj žal kvalifikacijske tekme v Švici. Do 80. minute smo vodili 2:0. Takrat bi nam odgovarjal celo remi. Neverjetno, kako smo lahko zapravili kaj takšnega. Takrat mi je bilo zelo žal.

V St. Etiennu je užival. ''To je klub s fanatičnimi navijači. V mestu živijo le za nogomet. Prej je bilo to rudarsko mesto, zdaj pa tega ni več. Ni več tako bogato mesto kot včasih, nogomet pa ljudem predstavlja največjo strast.'' Zdaj tam igra slovenski reprezentant Tamar Svetlin. Preden je podpisal za St. Etienne, je poklical Berića, ki mu je nato pomagal s številnimi nasveti. | Foto: Reuters V St. Etiennu je užival. ''To je klub s fanatičnimi navijači. V mestu živijo le za nogomet. Prej je bilo to rudarsko mesto, zdaj pa tega ni več. Ni več tako bogato mesto kot včasih, nogomet pa ljudem predstavlja največjo strast.'' Zdaj tam igra slovenski reprezentant Tamar Svetlin. Preden je podpisal za St. Etienne, je poklical Berića, ki mu je nato pomagal s številnimi nasveti. Foto: Reuters

V Franciji sem bil komaj nekaj mesecev, ko mi je nogometaš Lyona po nepotrebnem uletel v nogo. Nogo mi je obrnilo, nato je počilo. To so pač derbiji med St. Etiennom in Lyonom, ko se gre povsem na nož. Pa smo takrat izgubljali 0:3, igrala se je 80. minuta, a se je vseeno to zgodilo. Življenje piše čudne zgodbe. Je že moralo biti tako.

S slovensko reprezentanco niste nikoli zaigrali na velikem tekmovanju. Zdajšnja izbrana vrsta se je izkazala v ligi narodov in bo vstopnico za Euro 2028 lovila prihodnje leto.

Lepo je, kar je uspelo Sloveniji v ligi narodov. Vesel sem za Cesija (Boštjan Cesar, op. p.), da dobro dela. Le tako naprej. Cesijju in fantom privoščim vse dobro v življenju.

Slovenski nogometni reprezentanci pod vodstvom njegovega nekdanjega soigralca Boštjana Cesarja želi v prihodnje še veliko uspehov. | Foto: Ana Kovač Slovenski nogometni reprezentanci pod vodstvom njegovega nekdanjega soigralca Boštjana Cesarja želi v prihodnje še veliko uspehov. Foto: Ana Kovač

Zadnjo domačo tekmo so igrali v Ljudskem vrtu, prejšnje pa v Stožicah. V karieri ste imeli priložnost zaigrati in dobro spoznati oba stadiona.

Glede tega, kje bi raje igral sam, sem pristranski. Izbral bi seveda Ljudski vrt. Ima nekaj čarobnega. Z Mariborom smo na njem dosegali evropske uspehe in bili težko premagljivi. Tudi Tottenham in Panathinaikos nas nista mogla. Gledalci naredijo vedno takšno vzdušje, da tekmecu ni lahko. V to, kje bi se moralo igrati, se ne bom vtikal, kot igralec pa bi vselej izbral Ljudski vrt pred Stožicami.

Za Slovenijo je med letoma 2012 in 2019 odigral 25 tekem. Dosegel je dva zadetka. Zadnjič je nastopil v Ljubljani proti Avstriji. | Foto: Aleš Fevžer Za Slovenijo je med letoma 2012 in 2019 odigral 25 tekem. Dosegel je dva zadetka. Zadnjič je nastopil v Ljubljani proti Avstriji. Foto: Aleš Fevžer V Stožicah ste pred sedmimi leti odigrali zadnjo reprezentančno tekmo. Slovenija je takrat v Ljubljani izgubila proti Avstriji. Pozneje pa vam Matjaž Kek ni več namenil priložnosti. Zaradi tega niste skrivali nezadovoljstva, ko ste bili v Chicagu, kar ste takrat zaupali tudi Sportalu.

Da. Ko sem prestopil v ligo MLS in se preselil v ZDA, je bilo moje reprezentančne kariere konec. O tem se s selektorjem nisva pogovarjala. Sem mu pa napisal sporočilo. Dobil sem vtis, kot da je bilo z mojim prestopom v Ameriko vsega konec. Pa čeprav sem imel pri Chicagu številne soigralce, ki so redno hodili na reprezentančne akcije. Dobil sem občutek, kot da je selektor Kek gledal na ligo MLS, kot da ni to to. Tako sem reprezentančno kariero končal res na smotan način. A če se je tako odločil …

Najbolj pa me je čudilo, da nisem bil vpoklical, ker sem bil takrat drugi strelec lige MLS. Imel sem dobro sezono. Ali je bilo vseeno predaleč ali liga ni bila dovolj dobra? No, pozneje smo videli, da so Slovenci iz lige MLS vseeno še igrali za reprezentanco. A to je liga, v kateri igra Messi, ki osvaja svetovno prvenstvo! Liga ni slaba. Ni najbolj vrhunska, ni pa nič kaj slabša od belgijske, poljske ali katere druge. Ni za podcenjevati.

Škoda, da niste počakali v ligi MLS še nekaj časa, saj bi lahko zaigrali tudi proti Messiju.

Vedno je bilo tako, da sva se za malce zgrešila. Ko sem zapustil Francijo, je nato on prišel v Francijo. Ko sem zapustil ligo MLS, je prišel on. Če bo šlo tako naprej, bo verjetno kmalu prišel še na Kitajsko (smeh, op. p.).

Messi velja za nogometnega superzvezdnika. Kar se tiče slovenskih napadalcev, se lahko s takšnim statusom pohvali Benjamin Šeško. Čeprav je zaradi poškodbe izpustil vse tekme v ligi narodov, je Slovenija pod vodstvom Cesarja našla drugačen sistem in bila zelo všečna ter učinkovita v protinapadih.

Imamo vendarle hitre igralce, ki jih je primerno izkoriščati v protinapadih. Vipotnik igra dobro, Šturm in Matko tudi. Slovenija je načeloma vedno igrala na protinapade, kar mi glede na moj igralni položaj ni najbolj odgovarjalo. Saj smo včasih tudi imeli hitre igralce. Pečnik, Biki (Valter Birsa, op. p.), tudi Nova (Milivoje Novaković, op. p.) je bil dokaj hiter, v zvezni vrsti pa smo imeli Kampla, ki je dobro podajal. Vedno smo čakali in prežali na protinapade. To mi žal ni odgovarjalo. Sem bolj takšen tip napadalca, ki pridem do izraza v bolj ofenzivnih ekipah. Tistih, ki bolj napadajo.

V slovenski izbrani vrsti je oboževal sodelovanje s Kevinom Kamplom. | Foto: Žiga Zupan/Sportida V slovenski izbrani vrsti je oboževal sodelovanje s Kevinom Kamplom. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Cesar pa je lepo sestavil ekipo, da smo dobri v teh protinapadih. Je pa tudi poštimal obrambo. Ta je vedno štimala. Že takrat, ko je igral, smo bili vedno dobri v obrambi, na kontro pa se da vedno presenetiti proti ekipi, ki dominira. Ko sem nedavno gledal tekmo v Ljudskem vrtu, na kateri so dominirali Švicarji, a smo jih nekajkrat presenetili. Tako bo zagotovo proti vsakemu tekmecu, kar je lepo videti.

Torej vas spremlja dober občutek glede reprezentance?

Zagotovo. Sploh zaradi tega, ker bi se lahko vrnil še Šeško. Imel bo še dodatno hitrost v našem napadu, kar je lahko samo plus.

V športu radi rečejo, da se zmagovitega konja se ne menja. Je v tem primeru sploh smotrno uvrstiti Šeška v začetno enajsterico?

To so res sladke težave. Beni je le igralec s tako kvaliteto, da zmagovitega konja zagotovo ne bo obrnil v negativnega, ampak ga le še pojačal.

Kaj ima Robert Berić skupnega z Benjaminom Šeškom? Oba prihajata iz mest ob Savi, hkrati pa sta v mladosti nosila dres Krškega. | Foto: Guliverimage Kaj ima Robert Berić skupnega z Benjaminom Šeškom? Oba prihajata iz mest ob Savi, hkrati pa sta v mladosti nosila dres Krškega. Foto: Guliverimage

Prihajate iz Krškega, kjer je določen del razvoja preživel tudi Šeško. Kdaj ste izvedeli za njegovo zgodbo?

Že kmalu so mi začeli govoriti, kako v Krškem trenira deček z neverjetnimi predizpozicijami. Spominjam se, kako so mi poročali o tem, da mu bo zagotovo uspelo. Takrat sem bil že v tujini, a je do mene hitro prišlo več zgodb o Šešku. Zanimivo je, da sva oba Posavca. Pa še dober fant je!

Mnogi poudarjajo, kako je navkljub vsej slavi in denarju ostal isti. Da se ni spremenil, pa čeprav je v klubu takšnega ranga kot je United verjetno izpostavljen takšnemu pritisku, kakršnega ne bomo navadni smrtniki nikoli doživeli.

Igra v zelo velikem klubu. Ne morete si predstavljati, kakšen je to pritisk, ko od tebe na milijone navijačev pričakuje največje uspehe. Od njih se vedno pričakuje le največ. Prepričan sem, da je Beni dovolj pameten in trdoživ, da mu to ne bo predstavljalo težave.

Kar se tiče mladih slovenskih igralcev, je pri Kopru izpostavil Lea Rimca in Andraža Ruedla. ''Dobra sta. Imata potencial in kakovost. Res škoda, da sta poškodovana. No, Rimac se počasi vrača, Ruedl pa se bo v drugem delu sezone. S tako talentiranimi igralci je treba dobro delati, pa bo.'' | Foto: Aleš Fevžer Kar se tiče mladih slovenskih igralcev, je pri Kopru izpostavil Lea Rimca in Andraža Ruedla. ''Dobra sta. Imata potencial in kakovost. Res škoda, da sta poškodovana. No, Rimac se počasi vrača, Ruedl pa se bo v drugem delu sezone. S tako talentiranimi igralci je treba dobro delati, pa bo.'' Foto: Aleš Fevžer

Ali vam po vseh letih, preživetih v tujini, kaj predstavlja težavo v 1. SNL?

Sprašujem se, ali se je infrastruktura v teh 13 letih, odkar nisem igral v Sloveniji, kaj izboljšala. In kakovost igrišč. Se je? Ne vem. Morda me je to še najbolj razočaralo. Preveč je načetih in slabo pripravljenih igrišč. Negativno me je presenetilo, da so igrišča za treniranje ostala ista kot 13, 14 let nazaj, ko sem bil v prvi ligi. Imajo fantje sploh kje za trenirati? Še v Kopru se glede tega mučimo. Zdaj nam renovirajo dodatno igrišče, končno pa so nam popravili glavno igrišče. A te stvari bi morale biti že same po sebi urejene, vsak prvoligaš bi jih moral imeti. Tudi v Mariboru smo trpeli in hodili trenirati v Rogozo. Ko pa prideš v avstrijsko ali belgijsko ligo, pa ima vsak klub urejen kamp. To je osnova za akademijo, da se lahko otroci kje razvijajo. Kadeti in mladinci bi morali ob svojih prehodih v višjo starostno kategorijo že igrati na naravni, ne pa umetni travi.

Petar Stojanović
Sportal Čudovita zgodba iz Maribora, ki ji ploska vsa Slovenija
Verbič Celje Sturm
Sportal Celjani preprečili senzacijo, vsaj en tretjeligaš v polfinalu
Slovenija Škotska
Sportal Kritikom v Sloveniji je zaprl usta. Če kdo, lahko izloči Hrvaško prav on!
Slovenija Škotska Jan Oblak
Sportal Razglašena Srbija največje upanje za Slovenijo?
Marcos Tavares
Sportal Marcos Tavares stopa na novo pot: s fotografijo razkril, kaj mu je uspelo
Miran Pavlin
Sportal Miran Pavlin: Boštjan Cesar, sedi pet!
Slovenija Severna Makedonija
Sportal Pravljica Slovenije! Cesarjevi junaki podrli kopico mejnikov.
Dejan Grabić
Sportal Nevsakdanja preobrazba Dejana Grabića: nedavno profesor na šoli, zdaj športni direktor
Dalibor Stevanović
Sportal Dalibor Stevanović uživa v Švici, a ga vleče tudi nazaj v Slovenijo