Ponedeljek, 28. 4. 2014, 8.49
8 let, 7 mesecev
Prišel skozi majhna vrata, zdaj je rekorder in ljubljenec Viol
Še sreča, da je imel ciprski klub Apoel Nikozija jeseni 2007 finančne težave. Odločil se je za varčevalne ukrepe, krajšo je potegnil tudi Marcos Magno Morales Tavares. Ni vedel, kje bo nadaljeval kariero. Ko ga je Nilton Fernandes, nekdanji nogometaš Maribora, spoznal na delu na Cipru, ga je rade volje priporočil Zlatku Zahoviću. Športni direktor Maribora je iskal tujca, dodano vrednost, s katero bi klub vrnil na slovenski prestol in postopno mešal štrene tudi evropskim tekmecem. Zadel je v polno, saj je na ugoden način pripeljal odličnega strelca, a tudi pobožnega in srčnega človeka, ki je s svojo poštenostjo in požrtvovalnostjo postal vzgled Mariborčanom. Tava, takšen je njegov vzdevek, je v šestih letih, odkar stanuje pod Kalvarijo, naredil že toliko dobrega za klub, da je deležen čestitk in toplih besed na vsakem koraku.
Kritike in dvomi so bili nepotrebni
Prej je igral na Cipru, a le kratek čas, pred tem nabiral izkušnje celo v Maleziji. Ob njegovem prihodu v Slovenijo se je tako pojavil dvom, ali bo sploh prinesel dodatno kakovost za vijolice, ki so potrebovale vodjo in kapetana. Brazilci kot stereotipni ljubitelji nočnih zabav in manj železne discipline so se večkrat znašli pod dodatnim drobnogledom, sploh če so prispeli v nov klub kot širšemu okolju neznani nogometaši.
Kritike pa so bile nepotrebne. Brazilec z velikim srcem je bil iz meseca v mesec boljši. Sprva je bil znan po tem, da prihaja iz Porta Alegreja in da si je nekdaj delil slačilnico tudi z Ronaldinhom, ki je bil takrat kralj svetovnega nogometa in tako cenjen, kot je danes Cristiano Ronaldo. Potem pa je steklo. Zadetki so povzdignili samozavest, na plano je pokukal njegov dobrohoten značaj.
Postal je kapetan in vijoličasti bojevnik
Hitro se je navadil na nogometno okolje, ki vlada na sončni strani Alp. Imel je opravka s klubi, ki so igrali tekme pred nekaj sto gledalci, daleč od največjega sijaja. Dosegal je zadetke, z odliko opravljal glavno nalogo in postal temelj generacije, ki je pod vodstvom Darka Milaniča osvajala lovorike kot po tekočem traku. Sledili sta zaslužena nagrada in dodatna odgovornost, saj si je okrog roke nadel kapetanski trak in (p)ostal ljubljenec Viol. Večkratni vijoličasti bojevnik.
Spoštovanje si je pridobil tudi v vrstah tekmecev, saj na zelenici redno skrbi za širitev pozitivne volje. "Za nekatere je nogomet več kot religija, zame ne," je dejal in poudaril pobožnost. Po vsakem zadetku se zahvali Jezusu, v veri je našel ogromno zaveznico. Mariboru in Sloveniji, ki ju je prepoznal kot prihodnji družinski dom, je pokazal zvestobo. Tudi ob mamljivi ponudbi iz Kitajske, ko bi lahko zamenjal okolje, se kot najboljši strelec slovenskega prvenstva preselil na oddaljeni del sveta in mastno zaslužil, vendar je raje ostal v Ljudskem vrtu.
Ni najhitrejši, a to nadoknadi z drugimi vrlinami
Z Mariborom je osvojil že skoraj vse, kar se je (v danih "slovenskih" razmerah) osvojiti dalo. Dvakrat je bil najboljši strelec prvenstva, z Mariborom je osvajal dvojne krone, se trikrat zapored uvrstil v skupinski del lige prvakov, v tej sezoni pa sodeloval pri novem podvigu z nastopom v izločilnem boju. Boljša je bila Sevilla, najverjetneje prihodnja finalistka evropske lige, kar je vijoličastemu taboru le v dodatno uteho. Če so že morali izpasti, so to na hraber način storili proti izjemno kakovostnemu tekmecu. In stvari bi bile lahko drugačne, če se Tavares tik pred povratnim srečanjem v Andaluziji ne bi poškodoval in tako izpustil poslastice leta.
Tavares je v evropskih pokalih bolj kot ne blestel, postal najboljši klubski strelec vseh časov (17 zadetkov), po statistiki, ki jo vodi Evropska nogometna zveza (UEFA), pa dolgo časa prebil na vrhu lestvice nogometašev, nad katerimi je bilo storjenih največ prekrškov. Nič presenetljivega, saj pomeni stalno nevarnost za tekmeca.
Čeprav ni najhitrejši, niti preveč eksploziven, kar je njegova največja pomanjkljivost, to pogosto nadoknadi z drugimi vrlinami. Tudi izjemnim pregledom nad igro in domiselnimi podajami. "Sam v igri rad razmišljam. Nočem nekaj narediti na silo, ampak v danem trenutku premislim, kakšna bi bila najboljša rešitev. Ne moreš biti hiter, če preveč razmišljaš," je njegova filozofija.
Dvakrat so ga za najboljšega prepoznali tudi prvoligaški kolegi, kar si nogometaš, ki je v selekciji do 17 let igral z Diegom (zdaj Atletico Madrid) in Danielom Alvesom (Real Madrid) šteje v posebno čast.
Rad bi igral za Slovenijo
Njegovi želji sta le še dve: nastop z Mariborom v skupinskem delu lige prvakov in nastop v slovenski reprezentanci. Tega še ni dočakal. Dolgo časa je čakal na potni list in ga lani slavnostno prejel. Zdaj so mu vrata uradno odprta, vse je odvisno od selektorja Srečka Katanca. Tridesetletni Tavares bi bil presrečen. Motivacije mu ne manjka. "Žalosten sem, tega ne skrivam, a tako je življenje," mu je bilo žal, ko je spremljal bridko slovo Slovenije v kvalifikacijah za SP 2014, ki ga bo letos gostila njegova domovina. Katančevi četi se ni izšlo, Slovenije žal ne bo v Braziliji. Med prizorišči bo tudi Tavaresov Porto Alegre.
Njegov prešeren in nalezljiv nasmeh, ki ga poudarjajo kristalno beli zobje, bi se razpotegnil do ušes, če bi prejel vpoklic v izbrano vrsto. A bo ostal srečen tudi, če ga ne bo prejel, saj je najbolj priljubljen Brazilec v Sloveniji. Postal je klubska ikona. Pravi tovariš, če uporabimo še eno skovanko iz njegovega priimka. Ima tri otroke, ki ga radi spremljajo na tekmah in (moški del) že nabirajo nogometno znanje v Mariboru.
Odločil derbi, verjetno tudi prvaka in postavil rekord
V soboto, 26. aprila, je dočakal nov mejnik. V Kopru je odločil derbi Prve lige Telekom Slovenije, verjetno tudi novega (starega) prvaka, saj je Maribor po zaslugi njegovega težko pričakovanega zadetka kanarčkom ušel na težko ulovljivih osem točk razlike. To pa je bil tudi gol, s katerim se je na lestvici najboljših klubskih strelcev vseh časov izenačil z legendarnim Brankom Horjakom. Tudi on jih je dal 117, ker pa je sezona še dolga in ponuja še marsikaj, tudi finale pokalnega tekmovanja, stavimo, da bo dolgoletni mariborski kapetan že kmalu samostojno prevzel prvo mesto. Zaslužil si je.
V klub je vstopil skozi majhna vrata, zdaj je veliki junak. In ima še nekaj plemenitega. Ko mu ne gre najboljše, se ne skriva za vrati izgovorov, pač pa brez obotavljanja prizna, kje je tičala napaka. Je samokritičen, z ogromno željo, da pomaga Mariboru. V ospredju je rezultat ekipe, šele nato pridejo na vrsto njegovi goli. S takšnim razmišljanjem je že dvakrat postal golgeter prvenstva in ni rečeno, da ne bo to postal še tretjič, saj njegov zaostanek za vodilnima (Massimo Coda in Mate Eterović) ni tako velik. Pri navijačih si je pridobil ogromno zaupanje, verjetno za vse večne čase. Če mu ne gre, mu nikdar ne žvižgajo, ker prepoznajo njegovo voljo in željo. V nogometu se dogajajo vzponi in padci, na igrišču da vedno vse od sebe, zato mu ne zamerijo slabših predstav. Kralj zadetkov, čeprav se je ustoličil na položaju, kjer igra bolj kot najbolj izpostavljeni zvezni igralec, na pa kot tipični napadalec, kakršne nogometni svet prepozna pod številko 9. Marcos je drugačen. Je mariborski rekorder, ki še ni rekel zadnje.