Dan, ko s(m)o se odločili obglaviti Zlatka Zahovića

Namesto da bi govorili o nori formi Josipa Iličića, o zdravstvenih težavah Jana Oblaka, o vrnitvi najdražjega slovenskega nogometaša vseh časov Kevina Kampla v reprezentanco po skoraj natanko enem letu, o začetku nove reprezentančne zgodbe novega selektorja Tomaža Kavčića ali pa čem drugem, že od sobotnega večera in njegovega usodnega javnega nastopa v konferenčni sobi pod tribunami štadiona Ljudski vrt govorimo samo o enem človeku. O Zlatku Zahoviću.

"Tebi se je zgodila tragedija pred kratkim, ne? Te je kaj izučila? Ne bi rekel, te ni čisto izučila. Še vedno hodiš provocirati, še vedno si nesramen. Ne, počasi. Daj eno normalno vprašanje in ti bom odgovoril. Pa se opravičujem. Sožalje ti dam. Ampak, sem ti nekaj … Naj te izuči nekaj. Ni vse črno in belo. Počasi. Potem jaz isto lahko rečem tebi, da se ti je vrnilo v življenju. Pa mislim, da se ti ni," je natančen prepis njegovih besed, po katerih je Slovenija že v noči na nedeljo skočila na noge.

Bile so neprimerne. Najprej zato, ker ima novinar pravico spraševati kakršnakoli vprašanja, pa je tako ali tako postavil povsem običajno in logično. Potem in še veliko bolj pa zato, ker je športni direktor Maribora prestopil vse meje dobrega okusa. V obračunavanje z njim je vpletel njegovo družinsko tragedijo, ki se je zgodila pred kratkim in je normalen človek ne želi nikomur.

Nedelja je bila burna. Mediji, ki nam življenje vse bolj narekuje število klikov in ogledov, s(m)o krvi željni javnosti servirali kup novic, kolumn, anket in še česa. Zgodbo o veliki aferi smo javnosti osvetlili z več zornih kotov. Tako kot je dandanes v novinarstvu treba, seveda. Novica o novi veliki aferi muhastega zdraharja je prodrla na naslovnice in v udarne termine. Hitro s(m)o vsi skočili na isti vagon.

Zvrstile so se izjave za javnost, protestna pisma in še kaj. Pred kamero se je znašel tudi prvi mož slovenskega nogometa Radenko Mijatović. Mimogrede, v nekoliko zmedeni izjavi je najprej povedal, da znotraj pravilnikov Nogometne zveze Slovenije podlage za ukrepanje nimajo, a potem dodal, da bodo njeni disciplinski organi primer preučili in, če bo treba, tudi ukrepali. To so dan za tem tudi storili.

Manjkal je samo še odziv slovenskega političnega vrha. Nismo ga dočakali. Vsaj za zdaj.

Če bi na bencinski črpalki ob avtocesti naključnemu tujcu, medtem ko bi plačeval račun, na hitro in predvsem površno odgovoril na njegovo vprašanje, kaj se dogaja z gospodom srednjih let z daljšimi lasmi, ki bi ga zgoraj gledal s televizijskega zaslona in desno z naslovnice kakšnega izmed časopisov, bi mi verjetno odgovoril: "Aha. Znani nogometni zvezdnik, ki je postal zločinec."

Tak občutek imam ob novi nogometni aferi, ki jo je zakuhal Zahović, ko prebiram in poslušam vse, kar je napisano oziroma izgovorjeno.

Ni vedno tako. Ko je pred kratkim dolgoletni slovenski košarkarski reprezentant, ki je vrsto let igral v ligi NBA, na svoji poslovilni tekmi brez žoge v rokah namerno divjaško udaril nasprotnika, je bilo drugače. Novica, dve, pa je šlo mimo.

Če omenim samo en in zelo svež primer, pa jih je seveda veliko več. Ne samo v športnem svetu, ampak povsod. Tudi med novinarji. Ob trudu, da bi bil hitrejši, in v želji, da bi bil boljši - v lovu na klike, všečke in retvite je ne glede na posledice tako ali tako dovoljeno skoraj vse -, se zgodijo spodrsljaji. Večji ali manjši. Pa čeprav se naj ne bi smeli.

"Med drugim – kdo bi si to mislil – tudi trener Krškega Alen Ščulac in neka uboga para, ki je novinarsko konferenco po škandalu vseh škandalov nadaljevala z vprašanjem, češ da Maribor igra dobro, Olimpija pa ne. Tega reveža, tega preostalega fosila slovenske medijske evolucije, ki me je nato v naslednjih urah več kot navdušila, mi je v tej zgodbi celo najbolj žal ..."

Tole pa je del zapisa v komentarju afere Zahović enega izmed novinarjev, ki se je v teh dneh zlil v morje moraliziranja. Označiti novinarskega kolega za usmiljenja vrednega in ostarelega samo zato, ker ne misli enako kot vsi, je spoštljivo in moralno? Meni se ne zdi.

Bolj me spominja na nekaj drugega. Daje mi prav takšen občutek, kot sem ga ob dogajanju v medijih dobil v zadnjih dneh. Občutek nedotakljivosti. Prav tisti, zaradi katerega se je v največji godlji enajstih let sobivanja v Ljudskem vrtu znašel Zahović.

Nedotakljiv nočem biti. V tem pogledu hočem biti enak. Želim se opravičiti, če kaj naredim narobe. Tako kot bi se moral opravičiti ali pa celo kaj več tudi Zahović, a se ni in se zaradi svojega prevelikega ega, ki je zrasel iz občutka večvrednosti, verjetno tudi ne bo.

Če bo res tako, potem bi morala biti odločitev vodstva NK Maribor smešno lahka, pa čeprav to v resnici ni. Na eni strani najzvestejši navijači Viole, srce Ljudskega vrta, ki so odločno na Zahovićevi strani in so v preteklosti že znali narekovati takšno in drugačno politiko kluba, na drugi hud pritisk medijev in večine javnosti. Na dresih pa napis En klub, ena čast.

Lahko ne bo, a presenečenje bi bilo, če bi se v vodstvu kluba brez opravičila odločili drugače, kot da bi začasen suspenz spremenili v dokončnega. Toda presenečenja se v nogometu dogajajo. Zadnje smo videli v soboto zvečer, ko je Krško prvič v zgodovini premagalo Maribor.

Potem pa je na novinarsko konferenco po tekmi namesto trenerja prišel športni direktor.